Dobronamernost

V okviru projekta Spanjanje, ki se odvija v sodelovanju med bolnišnično šolo, podjetjem Span Slovenia in URI Soča, je potekala predstavitev koledarja Brečasje, avtorja Arneja Hodaliča.
Srečanje je bilo namenjeno tudi pregledu dejavnosti v letu 2019, ki jih podjetje Span Slovenia dobrodelno namenja bolnišnični šoli in URI Soča.
Pred začetkom dogodka je potekal mini bazar bolnišnične šole. Zbrana sredstva bodo namenjena nakupu otroške in mladinske leposlovne literature.

V uvodu so se predstavili učenci bolnišnične šole z literarnim prispevkom Jelen Pikec in pajek Lovro.

Melani, Eva in Lija predstavijo svojo zgodbico

JELEN PIKEC IN PAJEK LOVRO
Nekoč sta živela ata samec Leon in mama samica Lepotica. Nekega dne je mama Lepotica skotila malega srnjačka. Dala sta mu ime Pikec, ker je imel na vratu znamenje. Začelo je snežiti in mali Pikec je bil zelo premražen. Zeblo ga je v njegova drobna kolena. V daljavi je videl staro hiško. Ko se ji je približal, je vstopil. Zagledal je pajka Lovra, ki je zapletal mrežo. Prestrašil se je. Močno je zavpil.
Pikec je ves prestrašen vprašal: »Kaj pa boš s tako zapleteno, tanko mrežico?«
Lovro: »Ja, saj veš. Zima je. Ni kaj dosti dobiti za pod zob. Čas tako počasi teče. V trebuhu pa kruli in kruli«.
Pikec: »Tudi meni kruli in pozimi čas počasi teče. Hodiš in hodiš, iščeš in iščeš.«
Lovro: »Veš, v to mrežo se je končno ulovila bolha, ki je skočila iz vreče.«
Pikec: »Zanimivo, iz velike vreče? Je v njej morda še kaj?«
Lovro: »Poglejva skupaj!«
Odpreta vrečo in se začudita: »Ooooo, tukaj so pa same dobrote.«
Pikec: »Le kdo jih je prinesel?«
Lovro: »Zagotovo so bili dobri ljudje.«
Pikec: »Res je, dobri ljudje, kakršni so tudi danes z nami.«

Okrašena smrečica

PRAZNIČNO VOŠČILO

So poti, ki vodijo v nove kraje,
so poti, na katerih se marsikaj doživi,
so poti, ki vodijo v nova spoznanja,
in so poti, ki vodijo v srca ljudi.

 

Sabina Andlovic, Tanja Babnik
december 2019

Knjižni sejem

V sredo na knjižni sejem smo odšli,
da bi kupili knjige si.

Jona iskala knjigo je za brata.
Kadar njen Lan bere,
skrije se za vrata.
Strip mu bo gotovo všeč,
kjer v njem črk ni preveč.

Matica navdušujejo rekordi,
veliki kot gosposki lordi,
zbrani v knjigi Guinnessovi.

Maja ima brata nogometaša,
ki skoraj Lionela prekaša.
Nabritega mulca je kupila,
brala ga bosta,
se v odejo zavila,
pred svetom se skrila.

Naša Eva, vsa vesela,
po sejmu z vozičkom je drvela.
Ponudbo je pregledovala, se glasno smejala.
Iskala knjigo o škotskem je ovčarju,
ki družbo ji bo delal v njenem stanovanju.

Ian navihan, razigran,
po sejmu se je razgledoval,
pravo knjigo je iskal.
Lov na pošast končno je našel!

Knjige bomo brali vsi.
Za zabavo in sprostitev,
da pester bo naš popoldan
in z domišljijo začeli bomo dan.

Eva, 8 let, Jona, 14 let, Maja, 15 let, Ian, 7 let, Matic, 12 let.

 

Na knjižnem sejmu.
Maja, 15 let.

Skozi teleskop

Naše sonce skozi teleskop
Ian, 8 let

V letu astronomije smo učenci bolnišnične šole spoznavali naše osončje.
V torek, 8. 10. 2019, nas je obiskal gospod Andrej Lajovic iz astronomskega društva Vega.
V dopoldanskem času smo v bolnišnični šoli raziskovali osončje in planete ter naredili nekaj poizkusov. Izstrelili smo raketo v vesolje, naredili rdečo pego, gledali dnevne zvezde ter naredili in prikazali Saturnov obroč.

Osončje

Popoldan nas je obiskal gospod Andrej iz astronomskega društva Vega. S seboj je prinesel teleskop. Že sama naprava je bila zanimiva. Skozi teleskop smo gledali naše sonce. Videli smo rdeči krog, okoli njega pa je bilo temno.

Spoznavamo teleskop

Sonce je bilo zelo zanimivo, žareče rdeče, in vsi smo ga želeli večkrat videti.
Opazovali smo tudi potovanje sonca s pomočjo senc.

Potovanje sence

Bilo je lepo, zabavno, poučno in zanimivo.
Upamo, da bomo skupaj pogledali še zvezde in luno.
Hvala gospodu Andreju za obisk in poučno izkušnjo.

Pogled skozi teleskop

Učenci bolnišnične šole na URI Soča
Ian, Eva, Melisa, Klemen, Jona

Pripravili:
Tanja Babnik
Sabina Andlovic
oktober 2019

Olimpijski festival

Prvi športni dan v bolnišnični šoli na URI Soča je bil poln športnih izzivov. V petek, 27. septembra, smo namreč odšli na Olimpijski festival na Kongresni trg v Ljubljani.
V vsej svoji veličastnosti, vendar na igriv način, so se mladim udeležencem festivala predstavile najrazličnejše športne discipline. Bilo jih je 42. Za vsako športno disciplino, ki so jo preizkusili, so udeleženci dobili žig v posebne športne beležke.
Naši mladi športniki, ki jim gibanje vsak dan predstavlja nov izziv, so preizkusili kar nekaj športnih disciplin: met na koš, sankanje, ples, lokostrelstvo, bejzbol, mali nogomet, ples, namizni tenis, kolesarjenje, jadranje, žongliranje …
Sara, Jaka, Matija, Ian, Andrej, Tristan in Melisa so bili nad pestrostjo športnih disciplin navdušeni.
Različne oblike športnih disciplin in zanimive oblike gibanja so odlično vplivale na razpoloženje naših otrok. Utrujenosti, ki se pogosto pojavlja, tokrat ni bilo opaziti.
Cilj dobiti vsaj 25 žigov in osvojiti plišasto maskoto, lisjaka Foksija, je bil za naše mlade udeležence sicer nedosegljiv, vendar so se domov vrnili zadovoljni in polni športnega duha.

Tanja Babnik
september 2019

Zaključni izlet v Fieso

Iz URI Soča smo se v sredo, 19. junija, z avtobusom odpeljali v Fieso, kjer so nas čakali inštruktorji potapljanja. Pred skokom v morje smo pojedli malico, se preoblekli in prisluhnili predstavitvi potapljanja. Pri predstavitvi nam je inštruktor predstavil dele potapljaške opreme.

Nato smo se s spremljevalci nekateri odšli potapljat, drugi so šli plavat, tretji pa supat (supanje je običajno veslanje stoje). Pri potapljanju so nas inštruktorji učili, kako dihati v vodi in kako plavati pod vodo. Seveda smo na začetku vse to počeli na gladini.

Tisti, ki so supali, so imeli na voljo dva supa (dve deski za supanje). Eden je bil navaden, drugi pa prilagojen za tiste, ki ne morejo uporabljati nog.

Nekateri so uživali v vožnji s pedolinom (čolnom na pedala).

Med kosilom smo bili vsi še pod vtisom naših malih zmag v vodi. Po kosilu smo imeli manjše presenečenje za inštruktorje in oni za nas. Mi smo dobili priznanja za potapljanje, oni pa naše zahvale.

Potem smo morali oditi, saj so nas pričakovali v piranskem akvariju. Pred obiskom akvarija pa smo si privoščili kepico sladoleda.

V akvariju smo občudovali različna morska bitja, med katerimi so bile meduze, morski konjički, morene in še veliko drugih. Nekateri med nami pa so premagovali strah pred morskimi psi. Po ogledu akvarija smo pohiteli na avtobus in se odpeljali proti Ljubljani. Med vožnjo proti URI Soča so nekateri mlajši udeleženci izleta od utrujenosti na avtobusu kar zaspali.

Naj zaključim s tem, da se za tak končni izlet splača delati v šoli in v rehabilitacijskem procesu.

 

Nejc, 15 let

 

Bolnišnična šola gre na morje

 

To je bil moj tretji izlet na morje. Na morju sem plaval in lovil ribe.

Blaž je prinesel ribiške palice, vedro in vabo.

Ko smo pojedli malico, smo šli na ribičijo. Na pomolu v Fiesi mi je uspelo uloviti dve mali ribici, ki sem ju vrgel nazaj v morje.

Ves čas sem mislil, da me bo požrl morski pes. Zato si nisem upal v vodo. Blaž mi je povedal, da so morski psi samo v Italiji in na Madžarskem, tako sem zbral pogum in šel v vodo.

Potapljal se nisem, ker sem se bal, da bi potonil, in skrbelo me je, kdo bi me rešil.

S prijateljico Julio sva jedla piškote in pila sok. Z Blažem sva si delila pico.

Prejeli smo priznanja za plavanje. Našim inštruktorjem potapljanja smo podelili zahvale, ki smo jih sami pripravili.

Pot smo nadaljevali v Piran. Posladkali smo se s sladoledom in obiskali Akvarij Piran. Videl sem morskega psa. Bili so kar štirje. Vseh sem se dotaknil skozi vodo. Bil sem presenečen, da me niso ugriznili v prst. Učiteljico Varjo je velika riba opraskala.

Bilo je veselo, nasmejano. Imel sem se lepo.

Enis, 11 let

ZAHVALA
Zahvaljujemo se mednarodni zvezi za potapljanje invalidov IADH Adriatichttp://www.iahd-adriatic.org/sl/, še posebej Alenki in Branku, da so nam omogočili doživeti izkušnjo potapljanja in delili z nami svoje izkušnje in neprecenljivo znanje, ter potapljaškemu centru Sharky iz Fiese za pomoč pri organizaciji in izvedbi tega dogodka.

Hvala Ninu Batagelju, da je delil z nami svoje izkušnje in nam omogočil vožnjo na svojem supu s sedežem, ki ga je sam skonstruiral.

Hvala podjetju Span Slovenia za pomoč pri organizaciji in izvedbi ekskurzije ter za podarjena sredstva.

 

Tanja Babnik in Sabina Andlovic
junij 2019

Mini oviratlon – ko so vse ovire premagljive

Športno društvo Oviratlon je na Univerzitetnem rehabilitacijskeminštitutu Republike Slovenije – Soča že osmo leto zapored pripravilo mini oviratlon.  Otrokom in tudi učencem bolnišnične šole so pri premagovanju ovir  pomagali znani Slovenci in Slovenke.

Letos so otrokom na poti čez deset ovir mini oviratlona – poligona pomagali: košarkar Goran Dragić, motokrosist Tim Gajser in njegov oče in trener Bogomir Gajser, pevka Nina Pušlar, pevec in kitarist Jernej Dirnbek – Dimek (skupina Mi2), pevec Rok Ferengja (Rok ‘n’ Band), smučarska tekačica Vesna Fabjan, kajakaš na divjih vodah Nejc Žnidarčič,  nekdanja smučarka Špela Pretnar, igralci Reke ljubezni: Tadej Pišek, Vesna Kuzmič, Marinka Štern, Blaž Setnikar, Barbara Žefran in Marijana Brecelj, voditeljici Špela Močnik in Katarina Braniselj, radijski voditelj in DJ Uroš Bitenc.

In kaj se je nekaterim učenkam in učencem bolnišnične šole najbolj vtisnilo v spomin na 8. mini oviratlonu?

Miha in Gogi skupaj premagujeta ovire

… in sledila je napoved: »Na vrsti je naša legenda minioviratlona Miha Brežnjak!« Kar dvignilo me je s klopi. Za svojega pomočnika sem izžrebal Tadeja Piška iz serije Reka ljubezni. Ker pa imam probleme z ravnotežjem, sem dobil še enega pomočnika. Koga pa mislite? Ja, Gogija.

Tadej, Miha in Gogi.

Traktorska guma je bila nova ovira na poti .

Srce je delalo bum bum bum. In smo se podali na poligon. S skupnimi močmi smo premagali vse ovire. Na koncu smo poželi velik aplavz. Oče Tima Gajserja, Bogomir, pa je vsakega tekmovalca po opravljeni nalogi razveselil s Timovim koledarjem. Jaz sem dobil tudi novo Timovo kapo. Malo se lahko považim, kajne?

Sledilo je še skupinsko fotografiranje pa posamezna fotografiranja in kratki klepeti z vsemi znanimi udeleženci.

Udeleženci 8. mini oviratona.

Hvala vsem pomočnikom in organizatorjem minioviratlona, ker ste nam dali energije in krila, s katerimi bomo kljub svojim oviranostim letali do maja 2020. In takrat bomo spet v velikem pričakovanju, tokrat na Pokljuki.

Miha, 18 let

 

Mini oviratlon 2019

Bil je 22. maj. Na Soči smo imeli mini oviratlon. Ura je bila 15.00 in oviratlon se je začel. Komaj smo čakali, da pokličejo naša imena ter nastopimo z znano osebo. Ko je nastopil kdo, ki sem ga/jo poznala, sem glasno navijala zanj/zanjo, da premaga ovire sredi telovadnice. In čez čas sem bila tudi jaz na vrsti.  Ponosno sem stopila naprej in izžrebala sem radijskega voditelja Uroša Bitenca.

Začela sva z veliko gumo, ki sem jo premagala brez težav, sledile so: 0,5 m velik kos lesa, črna soba, majhne ovire in velika previsna gugalnica in vlečenje uteži. Vse sem premagala brez težav.

Bilo je zelo lepo.

Maša, 12 let

Nejc in Marjana

Vesel mini oviratlon

Najbolj mi je bilo všeč, da sem lahko sama izžrebala spremljevalca. Moj spremljevalec skozi ovire je bil kajakaš na divjih vodah Nejc Žnidarčič.

Všeč so mi bile tudi ovire. Gugalnica je bila še posebej zabavna.

Darila so bila krasna. Tudi majica, ki mi bo ostala za spomin, je lepa.

 

Julija, 8 let

Julija in Nejc.

Mini oviratlon

Na mini oviratlonu sem sodeloval prvič. Pri izzivih sem uspešno sodeloval, saj sem premagal vse ovire. Pomagala sta mi je moj športni pedagog Andraž in igralka iz nadaljevanke Reka ljubezni.

Najbolj me je razveselil Goran Dragić. Dobro se mi je zdelo, da sem ga spoznal. Je res fajn, je »prizemljen« in ima sočutje do invalidov. Še bi ga rad srečal.

Počutil sem se veselega. Večjega izziva na poligonu pa zame ni bilo. Snemanje in fotografiranje mi je bilo všeč.

Dogodek bi ponovil, ker je bilo zelo dobro, da smo se družili.

Kristijan, 17 let

Kristijan na poti do cilja.

Hvala Aniti, Luki in vsem drugim oviratloncem, ki so pripravili že 8. mini oviraton!

 

Tanja Babnik in Sabina Andlovic
maj 2019