Obisk ambasadorja NBA junior Slovenija

Slovenski ambasador NBA junior, košarkarska legenda, Marko Milič, je obiskal otroški oddelek URI Soča.

Ambasador NBA junior, Marko Milič.

Obisk je potekal v zelo športnem vzdušju. Tako fantje kot dekleta so bili pripravljeni na igro, ki jo je Marko prikazal zanje, na zelo prilagojen način. V igro je vključil vse otroke otroškega oddelka, od najmlajših do najstarejših.
Kljub temu da je košarkarska žoga za otroške roke zelo težka, je Marko na mojstrski način pokazal in naučil otroke nekaj košarkarskih trikov.

Erik je zelo spreten pri vrtenju žoge.

Igra se je nadaljevala, saj je bilo na oddelku veliko navdušenih košarkarjev.
Deklice so bile sicer malo bolj zadržane, fantje pa so komaj čakali, da začnejo metati na koš.
Čeprav deklice niso bile najbolj navdušene nad igro, jih je Marko znal motivirati in tudi one so se opogumile in se preizkusile v igri. Še bolj pa so postale pogumne, ko ni bilo gledalcev. Izkazale so se kot zelo spretne igralke.
Marko je priznal, da je igral tudi košarko na vozičku, ki je bila zanj zelo težka, in čestital vsem, ki igrajo košarko na vozičku.
Ob zaključku so vsi mladi igralci prejeli za spomin majice in hlače NBA junior, ki jim jih je podaril aktiven igralec NBA junior, Ožbej.

Tristan bo v dresu še dolgo igral košarko.

Uroš Okoren, direktor podjetja Sport element, nikoli ne pozabi na otroški oddelek URI Soča. Vsako leto pripravi posebna presenečenja za otroke, starše in zaposlene.
Naše sodelovaje se bo nadaljevalo, saj nas je Uroš povabil k sodelovanju v tretji sezone NBA junior. Povabilo smo z veseljem sprejeli.

Tristan Urošu podeljuje medaljo v zahvalo za obisk.

Hvala Marku Miliču, Urošu Okornu, Petru Perčiči in Ožbeju.

Vtisi šolarjev bolnišnične šole

 

Košarkar naj bo

Obiskali so nas predstavniki NBA junior Slovenija in njihov ambasador, košarkar Marko Milič.

Zelo mi je bilo všeč, ker smo metali na koš. Jaz sem se opogumil in sem metal na koš. Bil  sem vesel, ker sem zadel koš. Ko smo končali, smo dobili podpise na majice, ki smo jih prejeli. Moja majica je rumena, hlače pa črne.

Hvala, ker ste prišli.

Enis, 12 let

Košarkarski dan

 

Bilo je zelo zanimivo, pestro in športno. Z nami je bil ambasador Marko Milič. Naučil nas je skoraj vse o košarki in dobili smo svoje NBA junior drese. Moj dres je rdeče barve. Zelo rada ga bom nosila in z njim igrala košarko.

HVALA, DA STE PRIŠLI!

 

Eva, 8 let

 

ŠPORTNI DAN KOŠARKA

 

Naučil sem se, kako se igra košarka. Imeli smo čisto pravo žogo NBA, s katero smo metali na koš. Bili sta dve živi oviri, in če ti ju je uspelo premagati, si zadel koš. Meni in tudi drugim soigralcem je uspelo. In na koncu smo dobili tudi dres; majico in hlače NBA junior.

 

Tristan, 7,5 let

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
junij 2020

 

Učenje, malo drugače

V bolnišnični šoli na URI Soča je pouk v času epidemije koranavirusa potekal, kot drugod po Sloveniji, na daljavo. Med našimi učenci, ki smo jih poučevali na ta način, je bil tudi Matija, zelo zavzet tretješolec. Ob podpori svoje šole, strokovnjakov na Soči, naše šole ter staršev mu je, kljub bolezni in na daljavo, uspelo opraviti vse šolske obveznosti, in to odlično. Res, izjemen uspeh.
Matija je v koronačasu postal pravi računalniški mojster. Pripravil je več zelo zanimivih ppt predstavitev, več odličnih in raznovrstnih posnetkov, učil se je preko Zooma.
V tem času pa se je še pokazalo, da ima naš Matija zares veliko talentov. Je zelo dober matematik, pozor – tudi kuhanje ter priprava sladic mu gresta zelo dobro od rok; ob večerih pa je doma, kot kak izkušen novinar, vodil okrogle mize o različnih temah. Ob tem je poskrbel še za sladka presenečenja, ki so v hipu izginila.
V mesecu maju se je Matija ponovno vrnil na rehabilitacijo na Sočo. Pri eni od učnih ur je nastal spis Drveče mesto in recept Piškoti s čokoladnim čipsom.

Drveče mesto

Jože živi v Drvečem mestu.

V tem mestu se vsem mudi na sestanek, na trening, po otroka v šolo ali kam drugam. Nihče  nima časa posedeti s prijatelji. V tem mestu avtomobili drvijo, zato prihaja do nesreč. Nihče ne hodi več peš, jejo samo hitro hrano in zato so debeli. Otroci nimajo časa za igranje, zato v tem mestu sploh nimajo igrač. Tudi Jožetu se vedno zelo mudi, tako zelo, da včasih  pozabi celo nahraniti psa Rudolfa.

V tem mestu  je dolgočasno živeti.

Edina dobra stvar pa je, da pečejo piškote s  čokoladnim čipsom za zajtrk.

Matija, 3. razred


Zajtrk v Drvečem mestu. Matija, 3. razred

 

 

Tanja Babnik
maj 2020

V moderni galeriji

V sredo, 26. 2. 2020, so učenci bolnišnične šole URI Soča odšli v Moderno galerijo.
V galeriji so si ogledali razstavo Alena Ožbolta z naslovom Veš, slikar svoj dolg.
Ogled razstave je bil za učence zelo zanimiv. Svoje vtise so z ustvarjanjem izrazili na umetniški delavnici, ki je sledila ogledu razstave.

Po razstavi.

»Razstava mi je bila zelo všeč.«
Naia, 8 let.

Kozarci za gledanje.

»Najbolj všeč mi je bila velika soba z dramatično glasbo.«
Eva, 9 let.

Pred sobo z dramatično glasbo.

»Všeč mi je bilo vse. Najlepše je bilo ustvarjati.«
Iza, 9 let.

»Najbolj všeč mi je bilo, kjer sem videl dva človeka na slikah. Tudi »suho morje« bo ostalo v mojem spominu, saj je modra barva moja najljubša barva.«
Miha, 10 let.

Suho morje.

»Ponosna sem na svoj izdelek, ki ga bom odnesla domov in ga podarila mami in očetu.« Eneja, 8 let.

Nevidni daljnogled.

»V galeriji mi je bilo zelo lepo. Lepo mi je bilo, ker sem se peljala s posebnim vozilom. Lepo je bilo tudi, ker sem risala srčke.«
Inga, 8 let.

Naši izdelki na razstavi.

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
februar 2020

Pripadamo različnim kulturam

Ime mi je Tymofii, star sem 11,5 let. Rodil sem se v Ukrajini, v mestu Kijev. Moj materni jezik je ruščina. V Ukrajini sem živel šest let. Z družino smo se preselili v Slovenijo, v mesto Maribor. Maribor je bistveno manjše mesto kot Kijev, saj ima Kijev tri milijone prebivalcev.

Kijev je tudi veliko bolj onesnaženo mesto. V njem živijo moji sorodniki: babuška Saša, deduška Vitja, babuška Glja, deduška Ivan, polsestra Lena in ostalo sorodstvo.

V Ukrajini je hrana drugačna kot v Sloveniji. Zelo rad imam BORŠČ. To je rdeča juha. V njej je krompir, zelje, čebula, česen, korenje, paradižnik, rdeča pesa in včasih tudi fižol.

Zelo rad rišem živali in avtomobile. Moji najljubši živali sta zebra in žirafa.

Tymofii, 11 let

Sem Tim in zelo rad rišem.

Moja najljubša žival je zebra.

Tanja Babnik
januar 2020

Dobronamernost

V okviru projekta Spanjanje, ki se odvija v sodelovanju med bolnišnično šolo, podjetjem Span Slovenia in URI Soča, je potekala predstavitev koledarja Brečasje, avtorja Arneja Hodaliča.
Srečanje je bilo namenjeno tudi pregledu dejavnosti v letu 2019, ki jih podjetje Span Slovenia dobrodelno namenja bolnišnični šoli in URI Soča.
Pred začetkom dogodka je potekal mini bazar bolnišnične šole. Zbrana sredstva bodo namenjena nakupu otroške in mladinske leposlovne literature.

V uvodu so se predstavili učenci bolnišnične šole z literarnim prispevkom Jelen Pikec in pajek Lovro.

Melani, Eva in Lija predstavijo svojo zgodbico

JELEN PIKEC IN PAJEK LOVRO
Nekoč sta živela ata samec Leon in mama samica Lepotica. Nekega dne je mama Lepotica skotila malega srnjačka. Dala sta mu ime Pikec, ker je imel na vratu znamenje. Začelo je snežiti in mali Pikec je bil zelo premražen. Zeblo ga je v njegova drobna kolena. V daljavi je videl staro hiško. Ko se ji je približal, je vstopil. Zagledal je pajka Lovra, ki je zapletal mrežo. Prestrašil se je. Močno je zavpil.
Pikec je ves prestrašen vprašal: »Kaj pa boš s tako zapleteno, tanko mrežico?«
Lovro: »Ja, saj veš. Zima je. Ni kaj dosti dobiti za pod zob. Čas tako počasi teče. V trebuhu pa kruli in kruli«.
Pikec: »Tudi meni kruli in pozimi čas počasi teče. Hodiš in hodiš, iščeš in iščeš.«
Lovro: »Veš, v to mrežo se je končno ulovila bolha, ki je skočila iz vreče.«
Pikec: »Zanimivo, iz velike vreče? Je v njej morda še kaj?«
Lovro: »Poglejva skupaj!«
Odpreta vrečo in se začudita: »Ooooo, tukaj so pa same dobrote.«
Pikec: »Le kdo jih je prinesel?«
Lovro: »Zagotovo so bili dobri ljudje.«
Pikec: »Res je, dobri ljudje, kakršni so tudi danes z nami.«

Okrašena smrečica

PRAZNIČNO VOŠČILO

So poti, ki vodijo v nove kraje,
so poti, na katerih se marsikaj doživi,
so poti, ki vodijo v nova spoznanja,
in so poti, ki vodijo v srca ljudi.

 

Sabina Andlovic, Tanja Babnik
december 2019

Knjižni sejem

V sredo na knjižni sejem smo odšli,
da bi kupili knjige si.

Jona iskala knjigo je za brata.
Kadar njen Lan bere,
skrije se za vrata.
Strip mu bo gotovo všeč,
kjer v njem črk ni preveč.

Matica navdušujejo rekordi,
veliki kot gosposki lordi,
zbrani v knjigi Guinnessovi.

Maja ima brata nogometaša,
ki skoraj Lionela prekaša.
Nabritega mulca je kupila,
brala ga bosta,
se v odejo zavila,
pred svetom se skrila.

Naša Eva, vsa vesela,
po sejmu z vozičkom je drvela.
Ponudbo je pregledovala, se glasno smejala.
Iskala knjigo o škotskem je ovčarju,
ki družbo ji bo delal v njenem stanovanju.

Ian navihan, razigran,
po sejmu se je razgledoval,
pravo knjigo je iskal.
Lov na pošast končno je našel!

Knjige bomo brali vsi.
Za zabavo in sprostitev,
da pester bo naš popoldan
in z domišljijo začeli bomo dan.

Eva, 8 let, Jona, 14 let, Maja, 15 let, Ian, 7 let, Matic, 12 let.

 

Na knjižnem sejmu.
Maja, 15 let.