Poletno branje

.

 

Pred vami je letošnja številka našega časopisa Utrinki. Prisrčno vabljeni k branju bogastva pisane besede in ogledu imenitnih likovnih podob, kar vse so ustvarili naši učenci in učenke v tem šolskem letu.
Če vam ostane kaj časa, pa vabljeni k branju tudi prejšnjih številk naših Utrinkov.
Vabljeni še k branju novičk s posameznih naših oddelkov. Tako boste lahko spoznali pester utrip dogajanja v naši šoli.
Morda pa tudi sami v dolgih poletnih dneh najdete še kaj posebnega na naši spletni strani.
In seveda, vabljeni, da nam kaj napišete tudi sami. Veseli bomo.
 
Tanja Bečan, vodja bolnišnične šole

 

 

18. Tabor sonca in radosti

Planica, junij 2018

V današnjem svetu si težko vzamemo čas za ljudi okoli sebe, zato pa smo si ga mi vzeli za naš mali tabor, ki je letos potekal v Planici.
Naš čudoviti tabor se je začel v petek okoli ene popoldne, ko smo vsi neučakani prišli pred Pediatrično kliniko v Ljubljani. Kot se spodobi, smo pozdravili vse nam že znane sobolnike, učiteljice, vzgojiteljico in zdravstveno osebje. Poslovili smo se od staršev in se vkrcali na avtobus. Pot do Planice je hitro minila, saj nas je vmes čakal še ogled Planinskega muzeja v Mojstrani. Tam nas je po rogljičkasti malici že čakal gospod Požgavc, ki je predstavil Aljaža in njegov stolp pa tudi zgodovino alpinizma.
Ste vedeli, da so železje za Aljažev stolp prinesli na Triglav tako, da so si planinci kose železa navezali na telo in jih nosili na vrh Triglava?

Vodička nam je razdelila tudi hribovsko malico, da nas ne bi premagala lakota. Kruh in jabolko, kot v starih časih. Izvedeli smo vse mogoče stvari, doživeli tudi hudo nevihto. Po tej dogodivščini smo se poslovili od vodičke in gospoda Požgavca in se odpeljali v Planico. Zagledali smo skakalnice in takoj vedeli, da smo prispeli. Nastanili smo se v sobe, imeli še nekaj prostega časa in že je bil čas za večerjo. Po večerji smo se še nekaj časa družili in praznovali Filipov 19. rojstni dan. Polni pričakovanja sobotnih dogodivščin smo se odpravili spat.
Naslednji dan smo po zajtrku začeli s še več dogodivščinami. Letos smo tradicionalni lov na zaklad pripravili najstarejši udeleženci tabora, in sicer za vse druge, mlajše otroke in vse osebje. Imeli smo veliko dela z načrtovanjem in s pregledovanjem terena. Lov na zaklad pa je potekal popoldne.
V ustvarjalnih delavnicah smo izdelali vsak svoj Aljažev stolp, zelo natančno po fotografiji in knjigi o Aljaževem stolpu. In še enega velikega, na katerega smo se podpisali ter ga nato odnesli domov na Pediatrično kliniko.

Vse to garanje nas je utrudilo, k sreči je bil čas za kosilo. Po okusnem kosilu smo imeli prosto, nato pa smo si šli pogledat spust dr. Novljana in Katje po žični drči (zip line). Bilo je tako zanimivo, da smo se takoj hoteli spustiti še mi, ampak naš spust je bil na vrsti v nedeljo.
Po ogledu spusta smo le dočakali lov za zakladom. Najprej smo vse razdelili v skupine. V vsaki so bili en zdravnik, ena učiteljica in ena medicinska sestra ter mlajši otroci. Vsaka skupina se je v lov podala zelo zagnano. Priznamo, gesla in navodila so bila res težka, ampak če so tekmovalci pozorno poslušali razlago vodičke v Planinskem muzeju, so poznali vse odgovore. No, kar se vprašanj tiče, so otroci znali več kot odrasli. Vsem skupinam pa je le uspelo ugotoviti geslo.

Po vsem tem tekanju nas je čakala večerja. Po večerji so zunaj medicinske sestre s Filipom in Aleksom pripravile šov Zvezde plešejo, tekmovalci so bili zdravniki, vzgojiteljica in starši malih otrok. Spopasti so se morali s težkimi plesi in kritiko neizprosnih žirantov. Žirija je tudi razglasila zmagovalca.
In po šovu je le prišel čas, ki smo ga vsi nestrpno čakali, razglasitev rezultatov lova za zakladom. Vsak je dobil manjšo nagrado in velik aplavz. Vendar ni pomembno, kdo zmaga. Zmagali smo vsi, tekmovalci in tisti, ki smo ga pripravili, saj je druženje največji zaklad. Po razglasitvi smo imeli prosto in kmalu je bila ura toliko, da smo se odpravili spat.
In tu je bila že nedelja, to pa je pomenilo spust po žični drči. Po zajtrku smo pospravili sobe in se slikali pred našim stolpom.

Odhiteli smo proti skakalnici in se pripravili na spust. Na prvem mestu je bila varnost, zato so nam povedali, kaj vse moramo upoštevati. V polni opremi smo šli na gondolo in se peljali do vrha. Samo še nekaj stopnic nas je ločilo do spusta. Vsi smo se spustili, tudi tisti, ki so se najbolj bali. Čisto majčkene otroke so vzeli v tandem zdravniki, učiteljice ali eden od staršev. Ko smo vsi prispeli na dno in se slekli iz oprave, nas je že čakalo kosilo.

Po kosilu smo počakali avtobus, in ko smo ga zagledali, smo se razveselili odhoda domov. Bili smo namreč zelo utrujeni. Čisto nov in zelo udoben avtobus nas je odpeljal proti Pediatrični kliniki, vmes smo se ustavili v Kranju in se tam poslovili od nekaj prijateljev. Ob prihodu pred Pediatrično kliniko smo vzeli svoje stvari in pozdravili svoje starše. V solzah (ne pretiravamo) smo se poslovili od prijateljev, še posebej od najstarejših, saj je bil zanje to zadnji tabor.

To je bil 18. Tabor sonca in radosti, to pomeni že 18 vikendov, 36 dni, 864 ur in nešteto čudovitih spominov.

Se vidimo naslednje leto!

Hana, Petra, Tamara

Mojca Topić
junij 2018

Stran 1 od 81312345...102030...Zadnja »