Avtor: Metoda Leban | Maj 10, 2019 | Marjetice, Oddelki
Projekt Spanjanje, v katerega so vključeni URI Soča, bolnišnična šola in podjetja Span d.o.o., poteka že več let.
Ena od oblik sodelovanja so predavanja, ki jih ima enkrat mesečno na URI Soča svetovno znani fotograf Arne Hodalič in navdušujejo odrasle paciente, otroke in njihove starše ter tudi zaposlene na URI Soča.
Razmišljali pa smo tudi, katero dejavnost bi poleg predavanj lahko še ponudili, da bi se vanjo vključili odrasli in otroci in bi spodbujali tudi medgeneracijsko sodelovanje. Želeli smo, da bi bila dejavnost povezana s fotografijo in da bi bila vsebina uporabna v vsakdanjem življenju.
Prišli smo na idejo, da bi izvedli foto delavnico, ki bi se vsebinsko navezovala na zelo pereč problem našega planeta, onesnaževanje okolja s plastiko.
Delavnica je potekala dva dni in je bila vsebinsko in organizacijsko razdeljena v dva sklopa.
Prvi dan delavnic so vodili fotografi Marjan Krebelj, Staša Frank in Marko Vidmar.
V vsaki skupini so fotografi predstavili osnove fotografiranja in kako na ustvarjalen način s telefonom posneti avtoportret, t. i. selfi.
 Nik. |
 Ema. |
Posnetih je bilo kar nekaj fotografij na temo plastike v našem okolju. S pomočjo različnih plastičnih elementov smo oblikovali mandale.
Drugi dan smo se vsi udeleženci delavnic zbrali v predavalnici URI Soča.
Vodje fotografskih delavnic, Marjan, Staša in Marko, so predstavili delo po skupinah, vključno s fotografijami in video posnetki.
Video posnetek delavnice, ki jo je vodil Marjan Krebelj.
Ob zaključku predstavitve je vsak udeleženec delavnice dobil priznanje za sodelovanje.
Po krajšem odmoru je Arne Hodalič v improvizirane studiu predstavil, na kaj moramo biti pozorni pri fotografiranju portreta.
V zaključnem delu je Arne Hodalič predstavil svoj pogled na problem plastike, predvsem embalaže, ki uničuje okolje na našem planetu.
Za izvedbo fotografskih delavnic in za predavanja se zahvaljujemo vsem, še posebna hvala podjetju Span d.o.o., ki je bil sponzor dogodka, in direktorju Ivu Rojcu.
Tanja Babnik
april 2019
Avtor: Metoda Leban | Apr 6, 2019 | Marjetice, Oddelki
 Scarlett Oven, 3. razred. |
Telovadnica na URI Soča je bila v četrtek, 14. marca 2019, polna do zadnjega kotička.
V predprostoru je čakalo 34 mladih olimpijcev s svojimi spremljevalci, da bodo ob zvokih koračnice prišli v telovadnico in se bodo začele težko pričakovane 27. bolnišnične olimpijske igre.
Mladi olimpijci z URI Soča so s ponosom prihajali v telovadnico, saj so to igre, ki so namenjene prav njim. Svoje gibalne spretnosti in zmožnosti bodo preizkušali v vožnji s kolesom ali z vozičkom, v tobogan bowlingu (prilagojenem kegljanju) in pikadu. Vedeli so, da na igrah niso sami, tekmovali bodo v paru, z mladimi košarkarji z OŠ Ledina, in skupaj z njimi bodo uživali v igri, v zmagi in porazu. Z njimi pa so bili tudi njihovi starši, svojci, vrhunski športniki in drugi gostje iger, ki so jih prišli spodbujat.
Vse je potekalo po protokolu, na katerega so se olimpijci pripravljali kar nekaj časa.
Nastopil je slavnostni trenutek, odprtje igre. Ta čast je pripadala prvemu dobitniku paraolimpijske medalje v metu diska leta 1972, vrhunskemu parašportniku g. Jožetu Okornu.
Učenci OŠ Ledina, z učiteljicama Natalijo Rožnik in Manco Kavčič, so zapeli bolnišnično olimpijsko himno.
»V imenu vseh tekmovalcev in tekmovalk na 27. bolnišničnih olimpijski igrah prisegam, da si bom po svojih močeh prizadevala za dober športni rezultat in za čim boljše športno vzdušje in razpoloženje,« je prebral Nejc.
Ela in Mark pa sta izmenično prebrala prisego fair playa (poštene igre): »Prisegam, da bom igrala in tekmoval v skladu s pravili igre. Da bom spoštoval odločitve trenerjev, sodnikov in organizatorjev, toda le, če niso v nasprotju z načeli fair playa. Da bom sodelovala, ker uživam v športu in vem, da zmaga ni vse. Da se bom primerno obnašal tako ob zmagi kot ob porazu. Da bom sodelovala po svojih najboljših močeh. Da bom ves čas igrala pošteno. Da bom pohvalil dobre poteze igralcev in igro vsakogar, ki ima rad šport.«
Prihod olimpijskega ognja, v Kjarovih rokah. Ogenj je gorel s posebnim plamenom. To je bil vrhunski trenutek. Kjar je dosegel tisto, kar si je neizmerno želel. Da bo lahko sam, brez vozička, nesel olimpijski ogenj. Cilj je bil dosežen. Njegova močna želja, trud, vztrajnost, vaja … vse to se je združilo in uspelo mu je.
Začetek prve discipline: vožnja s kolesom ali z vozičkom.
Tobogan bowling (prilagojeno kegljanje).
Pikado.
Tudi 27. bolnišnične olimpijske igre bodo ostale v naših srcih. Bile so srčne in srečne za vse nas. Naši olimpijci so bili ponosni nase in na svoje športne dosežke. Ta dan je prinesel veliko sreče, zadovoljstva in novih moči za vse nadaljnje življenjske izzive.
Olimpijci iz bolnišnične šole na URI Soča so o igrah razmišljali tako:
Bolnišnične igre so bile zame odlične.
S sotekmovalcem Julijanam sva tekmovala v igri z vozičkom in v igri pikado.
Imel sem se zelo dobro. Vzpodbujali so me brat Nejc, ati in mami.
Ko smo se vračali domov, sem bil zelo vesel.
Zaspal sem zadovoljen.
Jon Conta, 9 let.
Moja in Julijanova vožnja z vozičkom.
Na 27. bolnišničnih olimpijskih igrah sem se počutil veselo.
Ko sem skupaj s svojim sotekmovalcem dobil zlato medaljo, sem bil zelo vesel.
Medaljo bom s ponosom pokazal svojim sošolcem.
Aljaž, 7 let.
Z Amarjem sta bila skupaj najuspešnejša.
Dobil sem medaljo na bolnišničnih olimpijskih igrah. Igra se je imenovala tobogan bowling (prilagojeno kegljanje). V prvem poskusu sem podrl polovico kegljev, v drugem poskusu mi je ostal samo še en kegelj. Bil sem vesel, da sem podrl vse keglje.
Bilal, 8 let.
Tanja Babnik
marec 2019
Avtor: Metoda Leban | Mar 7, 2019 | Marjetice, Oddelki
V sredo popoldan, 20. februarja 2019, so imeli učenci bolnišnične šole na URI Soča dan dejavnosti – športni dan. Telovadnico v URI Soča so napolnili paraolimpijska košarkarska reprezentanca, mladi košarkarji z OŠ Ledina in njihov trener Uroš Jurjevič, ki so tekmovali v NBA JR, organizatorji projekta NBA JR v Sloveniji, slovenski košarkarski reprezentant Luka Rupnik in otroci otroškega oddelka URI Soča ter njihovi starši.
Namen dogodka je bil, da bi mladim košarkarjem z OŠ Ledina, ki trenirajo košarko, in učencem bolnišnične šole na URI Soča predstavili enega najpopularnejših športov, v katerem se lahko preizkusijo športniki z vsemi vrstami invalidnosti, to je s košarko na vozičku.
Naš namen je bil tudi ta, da otroci, ki niso gibalno ovirani, z lastno aktivnostjo igre na vozičku spoznajo, koliko gibalnih spretnosti je potrebno vključiti pri tej obliki košarke, učence bolnišnične šole na URI Soča pa spodbuditi k igranju košarke, gibanju, športu in druženju.
V uvodnem delu je Uroš Jurkovič, trener mladih košarkarjev z OŠ Ledina, predstavil mlado ekipo košarkarjev in sodelovanje z učenci bolnišnične šole v projektu NBA Jr. Košarkarski reprezentant Luka Rupnik pa je predstavil svojo športno pot, občutke ob poškodbi in življenje v Madridu, kjer trenira in igra za španski klub.
Žiga Kobaševič, trener parakošarkarske reprezentance, je predstavil pravila igranja košarke na vozičku in k igri na vozičku povabili najprej Luko Rupnika. Opaziti je bilo, da je imel ta kar nekaj težav tako z upravljanjem vozička kakor tudi pri metih na koš.
Luka se je preizkusil v košarki na vozičku.
Ko so učenci bolnišnične šole videli, kako odlično igro so pokazali parakošarkarji in kakšne težave je igra na vozičku povzročala Luki, so se opogumili in se vključili v igro. Ravno tako so se zelo pogumno in brez zadržkov v igro na vozičku vključili učenci OŠ Ledina. Vsak posameznik je dobil prilagojen voziček za igro košarke. Vsi so igrali, bili so zelo navdušeni in niso čutili nikakršne utrujenosti.
 Učenci bolnišnične šole in učenci OŠ Ledina. |
 Nekatere učence je bilo potrebno opozarjati na pravila igre. |
Za gibalno ovirane učence je bila izkušnja igranja košarke dragocena. Premagali so strah in sebi dokazali, da zmorejo, čeprav dolgo časa niso zmogli gibanja, še posebej pa ne nobene športne dejavnosti. To jim je vlilo moč, upanje in pogum za nadaljnjo rehabilitacijo in šport.
Tanja Babnik
februar 2019
Avtor: Metoda Leban | Feb 11, 2019 | Marjetice, Oddelki
S finalno tekmo med Atlanto Hawks, ki jo je zastopala OŠ Venclja Perka Domžale, in Minnesoto Timberwolves, ki jo jezastopala OŠ Simona Jenka Kranj, se je zaključila prva sezona lige Jr. NBA Slovenija (Junior National Basketball Association – Mladinska Nacionalna košarkarska zveza).
Finalni turnir je potekal v nedeljo, 16. decembra 2018, v Ljubljani, v dvorani OŠ Alojzija Šuštarja, ko so igralci Minnesote Timberwolves postali prvi prvaki lige v Sloveniji.
Finalno tekmovanje se je začelo z izvedbo posebne NBA-klinike. Udeležilo se je je več kot petdeset otrok. NBA-kliniko so vodili NBA-trenerji in posebna gosta Ronny Turiaf in Zoran Dragić, nekdanja NBA-igralca.
Mladi košarkarji so s treningom NBA-klinike spoznavali glavne vrednote lige NBA– fair play (pošteno igro), vztrajnost, medsebojno sodelovanje in spoštovanje. Klinike so se udeležili tudi učenci bolnišnične šole na URI Soča.
Matic, Rok in Mark na treningu.
“Ko sem bil star toliko, kot otroci tukaj, na žalost nisem imel priložnosti sodelovati v tovrstnih programih, vem pa, koliko bi mi to pomenilo, zato se še toliko bolj z veseljem udeležim tovrstnih delavnic, in v res v veliko zadovoljstvo mi je gledati nasmehe na obrazih otrok, ki se na ta način spoznavajo s košarko,”
je po koncu klinike dejal Zoran Dragić, ki je igranje v ligi NBA okusil v dresih ekip Phoenix Suns in Miami Heat.
V polfinalnih tekmah je Atlanta najprej premagala Detroit (OŠ Vransko), kasnejši zmagovalci pa so bili boljši od Denverja (OŠ Nove Jarše). Podobno kot veliki košarkarji iz lige NBA so si tudi mladi zmagovalci na roke nadeli prave šampionske prstane in domov odnesli prvi pokal lige Jr. NBA Slovenija, ki ga je prav za ta namen izdelala Steklarna iz Rogaške Slatine.
Zmagovalci lige NBA JR. v Sloveniji.
Učenci bolnišnične šole na URI Soča so bili v sodelovanje vključeni od začetnega žrebanja ekip, ki je potekalo v začetku meseca oktobra V različnih oblikah sodelovanja so izjemno uživali, saj so se vključili v projekt kot vzorniki mladim košarkarjem, ki z vztrajnostjo in delom dosegajo cilje v procesu rehabilitacije in kot dejavni igralci. In ne samo to. Voljo, uspeh, trud, delo, neomajnost, vzdržljivost, pogum so lahko delili tudi z mladimi košarkarji Jr. NBA, še posebej z ekipo Phoenix Suns iz OŠ Ledina na njihovem treningu.
Matic, Mark, Rok in drugi učenci bolnišnične šole na URI Soča so izbrali pogum ter dokazali, da zmorejo igrati košarko in da pri tem izkoristijo vse svoje gibalne zmožnosti, tudi v NBA- kliniki.
Rok, Mark, Matic in Ronny Turiaf.
O takšni obliki sodelovanja so si naši mladi košarkarji z URI Soča dovolili samo sanjati. Vendar so sanje postale resničnost. Z vključitvijo v projekt smo dokazali, da je inkluzija možna, tudi v športu, čeprav pogosto doživimo ravno nasprotno. Kjer je volja, je tudi pot.
Matic, Rok, Mark in Uroš.
Hvala g. Urošu Okornu, ki je otrokom bolnišnične šole na URI Soča dal to priložnost, da so pokazali svojo voljo in zmožnosti, in jih spodbudil za doseganje novih ciljev v svetu košarke in športa.
Tanja Babnik
januar 2019
Avtor: Metoda Leban | Jan 9, 2019 | Marjetice, Oddelki
Naslovnica koledarja
V okviru projekta Spanjanje je v decembru mesecu potekala predstavitev koledarja Arneja Hodaliča z naslovom Svoboda.
Svoboda, ki jo fotograf prikazuje na koledarju, ima veliko obrazov, te pa je Arne predstavil tudi na dogodku.
Na predstavitvi koledarja so se fotografu pridružili tudi učenci bolnišnične šole.
Scarlett je razmišljala o svoji svobodi:
Vsak dan, ko opravim z vsemi terapijami, se počutim svobodno, saj sem dosegla velik napredek. In potem lahko delam, kar želim, barvam in se igram s prijatelji.
Scarlett, 11 let
|
________________ |
 Moja svoboda |
|
| _____________ |
|
|
In kako je Nejc ob listanju koledarja razmišljal o svobodi?
Vse živali na koledarju predstavljajo svobodo zaradi svojega gibanja, sožitja z naravo, preprostostjo. A svobode človek ne najde samo v gibu, lahko jo najde tudi v duhu, v umetnosti.
Besede, ki meni pomenijo svobodo, pa najdete med slikami koledarja.
Smeh
Veselje
Objem
Besede
Okolje
Dom
Astronomija
Nejc, 14 let
Kjar je ob fotografiji geparda na koledarju o svobodi razmišljal takole:
Želel bi si, da bi bila moja svoboda podobna gepardom. Veliko so zunaj, hitro tečejo, nihče jih ne ujame.
Tudi jaz bi bil rad gepard. Rad bi tekal kot gepard, bil puhast, da bi me vsi božali, vsi občudovali mojo moč. Rad bi tako dobro plezal kot oni in se skril med travo.
Kjar, 11 let
Geparda
Ob zaključku predstavitve koledarja se je Scarlett v imenu vseh učencev bolnišnične šole zahvalila:
Arne, hvala vam, da ste z nami delili vaša razmišljanja in fotografije o svobodi.
Da so otroci na rehabilitaciji doživeli mnogo lepih in prijetnih trenutkov, tudi trenutkov svobode v letu 2018, pa se zahvaljujemo vsem zaposlenim v podjetju Span, ki so bili naši sponzorji. In ne samo to, še mnogo, mnogo več. Pomagali so nam premagovati ovire, nas učili plavati, ribariti, nas zabavali in nam pomagali doživeti trenutke svobode na različnih ekskurzijah.
Še posebej hvala gospodu Ivu Rojcu, brez katerega ne bi bilo vseh teh prelepih skupnih doživetij.
VOŠČILO
Trenutki, ko smo srečni in nasmejani,
so naša svoboda.
Ujemite tudi vi čim več teh trenutkov v letu 2019.
Učenci bolnišnične šole na URI Soča
Tanja Babnik
december 2018
Avtor: Metoda Leban | Dec 10, 2018 | Marjetice, Oddelki
Sem zelo navdušen športnik. Rad imam vse športe, med njimi je tudi košarka. Sem tudi navijač Houston Rockets. Ko sem na Soči izvedel, da v Sloveniji poteka tekmovanje NBA jr., sem bil zelo navdušen. Ponudila se mi je možnost, da grem na trening NBA jr. Phoenix Suns na OŠ Ledino.
Čeprav sem bil najprej navdušen nad skupnim treningom, pa pred odhodom nisem bil več takega mnenja. Sram me je bilo, da ne bi bil dovolj dober in uspešen pri igri, saj bom tam edini invalid. Kljub temu pa sem zbral pogum in odšel na trening.
Na OŠ Ledina so me pričakali igralci s trenerjem Urošem. Prekinili so igro, da bi se spoznali z mano. Zanimalo jih je, kaj je narobe z mano, saj sem videti kot čisto običajen fant. Povedal sem jim, da imam cerebralno paralizo, zaradi katere sem bil tudi na operaciji v Ameriki. Operacija mi je pomagala, da sedaj hodim brez vozička. Za ta poseg sem potreboval veliko volje, poguma in pomoči staršev. In to nam je skupno – VOLJA, POGUM IN POMOČ DRUG DRUGEMU.
Ekipa PHOENIX SUNS si je ogledala tudi posnetek moje hoje na lokomatu.
Zelo me je veselilo, ko so me sprejeli v igro. V igri sem izvedel več zadetkov na koš in podaj, in tudi vodenje žoge mi je šlo zelo dobro.
Zahvaljujem se svojim soigralcem in trenerju Urošu, saj so mi omogočili, da sem lahko pokazal svoje košarkarske spretnosti kljub svoji gibalni oviranosti.
Bil sem ponosen nase, da sem zmogel.
Upam, da se udeležim njihove zadnje tekme.
Želim jim, da pri igri uživajo, sodelujejo in tako zmagujejo.
Matic Iskra, 11 let
Tanja Babnik
november 2018
