Avtor: Tina Žvab | Okt 27, 2020 | Marjetice, Oddelki
Sem Matej. Star sem 13 let.
Rad treniram gimnastiko, ki mi veliko pomeni. V bistvu vse. Ob tem občutim veselje.
Najraje sem delal salte. Ko sem se zavrtel v zraku, sem imel odprte oči. Zelo poseben občutek pa je, ko se svet okrog tebe zavrti.
Potem se je zgodila nesreča. Huda nesreča. Pa ne na gimnastiki. Sedaj že štiri mesece ne morem trenirati, kar pa zelo pogrešam. Rad bi spet treniral.
Ko sem šel z dedijem na sprehod, sem srečal trenerja. Razveselil sem se ga. Ko bo moje zdravje boljše, bom lahko začel s treningom malo drugače. Bolj počasi, z vajami na parterju. Doma se že pripravljam. Vsak dan telovadim. Dvigujem uteži, delam trebušnjake in sklece, da bom pridobil mišično maso.
Sedaj moje življenje teče bolj umirjeno. Še vedno pa si želim biti uspešen in zdrav športnik.
Matej, 13 let
Trening v telovadnici, Matej 13 let
Sabina Andlovic
oktober 2020
Avtor: Tina Žvab | Okt 6, 2020 | Marjetice, Oddelki
Prvi šolski dan
je dan za nove spremembe, nova doživetja, nove obveznosti, ne samo za otoke, tudi za odrasle.
Za veliko bolnih otrok predstavlja šola zdravje, prijetna doživetja, še posebej bolnišnična šola, ki je pri bolnem šolarju prvi korak do »prave šole«.
Prvi šolski dan je bil za šolarje na URI Soča drugačen, poln strahov, dvomov, kljub temu pa prijeten, saj so lahko izrazili svoje strahove, dvome, se o tem odkrito pogovorili, skupaj pa smo iskali rešitve za prijetno počutje, ki je osnova za zadovoljnega šolarja.
In kaj so o prvem šolskem dnevu zapisali šolarji v bolnišnični šoli na URI Soča?
Na prvi šolski dan sem premagal strah
Moj prvi šolski dan je bil drugačen, kot so ga imeli moji sošolci. Bil sem na rehabilitaciji in sem šel tudi v bolnišnično šolo.
Rad bi bil s sošolci, ampak moram v Uri Soča imeti terapije. Sprva sem bil prestrašen, ker me v opornicah boli noga in se zaradi tega bojim fizioterapije.
V bolnišnični šoli sem poskušal premagati strah. Ugotovil sem, da lahko premagam strah, saj je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Veliko lažje mi je bilo, ko sem narisal svoj portret, saj sem ob tej dejavnosti malo manj mislil na strah. V avtoportretu sem se narisal brez strahu.
Brez strahu lahko premagamo ovire, čeprav so še tako velike.
Moj prvi šolski dan v bolnišnični šoli je bil zelo koristen in me bo še dolgo spremljal, saj sem premagal strah.
Amadej, 10 let
Avtoportret, Amadej
Čeprav drugačno, a vseeno dobro
Prvi šolski dan je bil drugačen kot po navadi, saj sem prišel na Uri Soča, kjer sem bil učenec bolnišnične šole.
V bolnišnični šoli sem ugotovil, da nisem samo jaz drugačen, ampak smo vsi drugačni, vsak zase je svoj svet.
Na prvi šolski dan sem spoznal Amadeja in Tonjo.
Bila sta zelo prijazna in sta razumela moje posebnosti. Tudi onadva sta predstavila svoje posebnosti.
Zelo sem vesel, da sta me dobro sprejela.
Ker sem zelo dober šahist, imam zelo veliko pokalov in priznanj, ju bom naučil šahirati. Amadej me bo naučil, kako premagati strah, Tonja pa me bo seznanila, kako lahko telefon govori namesto nje, saj sama ne more govoriti.
Ponosno sem narisal avtoportret, ki je lep, je nekaj posebnega, je drugačen.
Vsi smo drugačni, vendar ponosni na to, kar nas osrečuje.
Erik, 10 let
Avtoportret, Erik
Tanja Babnik
september 2020
Avtor: Metoda Leban | Jun 28, 2020 | Marjetice, Oddelki
Slovenski ambasador NBA junior, košarkarska legenda, Marko Milič, je obiskal otroški oddelek URI Soča.
Ambasador NBA junior, Marko Milič.
Obisk je potekal v zelo športnem vzdušju. Tako fantje kot dekleta so bili pripravljeni na igro, ki jo je Marko prikazal zanje, na zelo prilagojen način. V igro je vključil vse otroke otroškega oddelka, od najmlajših do najstarejših.
Kljub temu da je košarkarska žoga za otroške roke zelo težka, je Marko na mojstrski način pokazal in naučil otroke nekaj košarkarskih trikov.
Erik je zelo spreten pri vrtenju žoge.
Igra se je nadaljevala, saj je bilo na oddelku veliko navdušenih košarkarjev.
Deklice so bile sicer malo bolj zadržane, fantje pa so komaj čakali, da začnejo metati na koš.
Čeprav deklice niso bile najbolj navdušene nad igro, jih je Marko znal motivirati in tudi one so se opogumile in se preizkusile v igri. Še bolj pa so postale pogumne, ko ni bilo gledalcev. Izkazale so se kot zelo spretne igralke.
Marko je priznal, da je igral tudi košarko na vozičku, ki je bila zanj zelo težka, in čestital vsem, ki igrajo košarko na vozičku.
Ob zaključku so vsi mladi igralci prejeli za spomin majice in hlače NBA junior, ki jim jih je podaril aktiven igralec NBA junior, Ožbej.
Tristan bo v dresu še dolgo igral košarko.
Uroš Okoren, direktor podjetja Sport element, nikoli ne pozabi na otroški oddelek URI Soča. Vsako leto pripravi posebna presenečenja za otroke, starše in zaposlene.
Naše sodelovaje se bo nadaljevalo, saj nas je Uroš povabil k sodelovanju v tretji sezone NBA junior. Povabilo smo z veseljem sprejeli.
Tristan Urošu podeljuje medaljo v zahvalo za obisk.
Hvala Marku Miliču, Urošu Okornu, Petru Perčiči in Ožbeju.
Vtisi šolarjev bolnišnične šole
Košarkar naj bo
Obiskali so nas predstavniki NBA junior Slovenija in njihov ambasador, košarkar Marko Milič.
Zelo mi je bilo všeč, ker smo metali na koš. Jaz sem se opogumil in sem metal na koš. Bil sem vesel, ker sem zadel koš. Ko smo končali, smo dobili podpise na majice, ki smo jih prejeli. Moja majica je rumena, hlače pa črne.
Hvala, ker ste prišli.
Enis, 12 let
Košarkarski dan
Bilo je zelo zanimivo, pestro in športno. Z nami je bil ambasador Marko Milič. Naučil nas je skoraj vse o košarki in dobili smo svoje NBA junior drese. Moj dres je rdeče barve. Zelo rada ga bom nosila in z njim igrala košarko.
HVALA, DA STE PRIŠLI!
Eva, 8 let
ŠPORTNI DAN KOŠARKA
Naučil sem se, kako se igra košarka. Imeli smo čisto pravo žogo NBA, s katero smo metali na koš. Bili sta dve živi oviri, in če ti ju je uspelo premagati, si zadel koš. Meni in tudi drugim soigralcem je uspelo. In na koncu smo dobili tudi dres; majico in hlače NBA junior.
Tristan, 7,5 let
Tanja Babnik
Sabina Andlovic
junij 2020
Avtor: Metoda Leban | Jun 9, 2020 | Marjetice, Oddelki
V bolnišnični šoli na URI Soča je pouk v času epidemije koranavirusa potekal, kot drugod po Sloveniji, na daljavo. Med našimi učenci, ki smo jih poučevali na ta način, je bil tudi Matija, zelo zavzet tretješolec. Ob podpori svoje šole, strokovnjakov na Soči, naše šole ter staršev mu je, kljub bolezni in na daljavo, uspelo opraviti vse šolske obveznosti, in to odlično. Res, izjemen uspeh.
Matija je v koronačasu postal pravi računalniški mojster. Pripravil je več zelo zanimivih ppt predstavitev, več odličnih in raznovrstnih posnetkov, učil se je preko Zooma.
V tem času pa se je še pokazalo, da ima naš Matija zares veliko talentov. Je zelo dober matematik, pozor – tudi kuhanje ter priprava sladic mu gresta zelo dobro od rok; ob večerih pa je doma, kot kak izkušen novinar, vodil okrogle mize o različnih temah. Ob tem je poskrbel še za sladka presenečenja, ki so v hipu izginila.
V mesecu maju se je Matija ponovno vrnil na rehabilitacijo na Sočo. Pri eni od učnih ur je nastal spis Drveče mesto in recept Piškoti s čokoladnim čipsom.
Drveče mesto
Jože živi v Drvečem mestu.
V tem mestu se vsem mudi na sestanek, na trening, po otroka v šolo ali kam drugam. Nihče nima časa posedeti s prijatelji. V tem mestu avtomobili drvijo, zato prihaja do nesreč. Nihče ne hodi več peš, jejo samo hitro hrano in zato so debeli. Otroci nimajo časa za igranje, zato v tem mestu sploh nimajo igrač. Tudi Jožetu se vedno zelo mudi, tako zelo, da včasih pozabi celo nahraniti psa Rudolfa.
V tem mestu je dolgočasno živeti.
Edina dobra stvar pa je, da pečejo piškote s čokoladnim čipsom za zajtrk.
Matija, 3. razred
Zajtrk v Drvečem mestu. Matija, 3. razred
Tanja Babnik
maj 2020
Avtor: Metoda Leban | Mar 6, 2020 | Marjetice, Oddelki
V sredo, 26. 2. 2020, so učenci bolnišnične šole URI Soča odšli v Moderno galerijo.
V galeriji so si ogledali razstavo Alena Ožbolta z naslovom Veš, slikar svoj dolg.
Ogled razstave je bil za učence zelo zanimiv. Svoje vtise so z ustvarjanjem izrazili na umetniški delavnici, ki je sledila ogledu razstave.
Po razstavi.
»Razstava mi je bila zelo všeč.«
Naia, 8 let.
Kozarci za gledanje.
»Najbolj všeč mi je bila velika soba z dramatično glasbo.«
Eva, 9 let.
Pred sobo z dramatično glasbo.
»Všeč mi je bilo vse. Najlepše je bilo ustvarjati.«
Iza, 9 let.
»Najbolj všeč mi je bilo, kjer sem videl dva človeka na slikah. Tudi »suho morje« bo ostalo v mojem spominu, saj je modra barva moja najljubša barva.«
Miha, 10 let.
Suho morje.
»Ponosna sem na svoj izdelek, ki ga bom odnesla domov in ga podarila mami in očetu.« Eneja, 8 let.
Nevidni daljnogled.
»V galeriji mi je bilo zelo lepo. Lepo mi je bilo, ker sem se peljala s posebnim vozilom. Lepo je bilo tudi, ker sem risala srčke.«
Inga, 8 let.
Naši izdelki na razstavi.
Sabina Andlovic
Tanja Babnik
februar 2020
Avtor: Metoda Leban | Feb 4, 2020 | Marjetice, Oddelki
Ime mi je Tymofii, star sem 11,5 let. Rodil sem se v Ukrajini, v mestu Kijev. Moj materni jezik je ruščina. V Ukrajini sem živel šest let. Z družino smo se preselili v Slovenijo, v mesto Maribor. Maribor je bistveno manjše mesto kot Kijev, saj ima Kijev tri milijone prebivalcev.
Kijev je tudi veliko bolj onesnaženo mesto. V njem živijo moji sorodniki: babuška Saša, deduška Vitja, babuška Glja, deduška Ivan, polsestra Lena in ostalo sorodstvo.
V Ukrajini je hrana drugačna kot v Sloveniji. Zelo rad imam BORŠČ. To je rdeča juha. V njej je krompir, zelje, čebula, česen, korenje, paradižnik, rdeča pesa in včasih tudi fižol.
Zelo rad rišem živali in avtomobile. Moji najljubši živali sta zebra in žirafa.
Tymofii, 11 let
 Sem Tim in zelo rad rišem. |
 Moja najljubša žival je zebra. |
Tanja Babnik
januar 2020
