Avtor: Metoda Leban | Mar 8, 2022 | Marjetice, Oddelki
Na pustni torek, ko smo se v bolnišnični šoli na URI-Soča učenci (Marshall, Ninjago in drugi) ravno dobro zbrali, je nenadoma potrkalo na vrata. Kdo bi lahko bil? Ali še koga pričakujemo? Spogledali smo se.
Previdno smo odprli vrata in se zazrli v še eno pustno masko. Ta maškara je takoj začela telovaditi. V roki je nosila športno torbo z napisom. Lahko smo prebrali napis Goran Dragič.
Z našim gostom presenečenja smo skupaj telovadili, metali na koš, igrali na »namišljene« in Orffove instrumente, peli pustne pesmi in zaplesali.
Tako se je začelo naše pustno rajanje.
Marshall, Ninjago in Goran Dragič
Ko se je Goran Dragič poslovil, smo naše pustno rajanje nadaljevali še z drugimi pustnimi maškarami na oddelku.
Pustno rajanje na oddelku
Obiskal nas je direktor URI-Soča in nam prinesel pustne krofe.
Zdravnica pa je vesele maškare nagradila z bonboni.
Vesele maškare
Vid, 9 let
Tanja Babnik
Sabina Andlovic
februar 2022
Avtor: Metoda Leban | Feb 2, 2022 | Marjetice, Oddelki
Družina Korsenovih
Kolja, 10 let, Anej, 8 let, Filip, 8 let, Jaka, 8 let
Lenobica se je zjutraj zbudila zaradi hrupa, ker so Korsenovi hiteli v šolo. Vsi so samo hiteli in Lenobice niti nahranili niso. Kini je pustila torbo v sobi. Lenobica je skočila v torbo. Potem je ostala ujeta v njej in začele so se dogajati strašljive stvari.
Lenobica je našla jamo, ki je bila v resnici Kinina torba, a ona tega ni vedela, ker je samo mačka. Vanjo se je zatekla, ker je potrebovala malo miru. Jama (torba) se je dvignila in začela hoditi. Ko jo je Kini zaprla, je Lenobica ostala ujeta. V njej je bilo malo zraka in dišalo je po mačje slastni, božansko dišeči, dobri, dva dni stari tuni. Lenobica je začela mijavkati, ampak nihče je ni slišal.
Torba Kini Korsen
Kolja, 10 let
Ko so sedli v avto, je nehala mijavkati. Avto je speljal in Lenobica se je na smrt bala. Čez petnajst minut, ki so se Lenobici zdele kot leta, se je avto ustavil. Kini je takrat odprla torbo in preverila, ali ima knjigo o vesolju za referat. Tisti hip je Lenobica pregriznila zidove v jami, da je lahkotno skočila, in vstopila v stavbo. Šla je po stopnicah in vstopila v naključno sobo (kuhinjo), kjer je tako dišalo, da so se ji cedile mačje sline.
Lenobica je bila v mačjih nebesih, dokler je ni opazila kuharica. »Mačka!!« je zakričala.
Lenobica je bila zelo prestrašena in je pobegnila v zbornico. Na srečo ni bilo nobenega. Zagledala je tiskalnik. Sedla je nanj in s tačko pritisnila tipko Kopiraj. Na tiskalniku se je izpisalo vprašanje: »Koliko kopij?«
Lenobica na tiskalniku
Iris, 8 let
Lenobica je iztegnila rep in kliknila +. Tako dolgo ga je držala, da se je izpisalo število 696969696969696969. Pritisnila je tipko Tiskaj. »Vuuuuuum!!!!« se je tiskalnik oglasil in Lenobica je zdrvela v stranišče. Debelo uro se je zabavala in stranišče je bilo čisto uničeno.
V naslednji stotinki pa jo je zagledal Korsenček mlajši, ki je tako zelo težil učiteljici, da mora na stranišče, da mu je dovolila.
Lenobica je začela nedolžno mežikati. V zbornico je prišel ravnatelj gospod Zeljnoglavi. Zbornica je bila napolnjena s papirjem. Pogledal je na enega in videl … sebe z brki, ki kaže na šolo, in videl oblaček nad svojo glavo: »Pojdite se cel dan igrat, ker šola je bedna.« V tistem trenutku je zapihal veter in odpihnil vse liste na dvorišče. Vsi otroci iz šole so videli te liste in se šli igrat, ker je na dnu vsakega lista ležal ravnateljev podpis.
Presenečeni ravnatelj
Eva, 10 let
»Lenobicaaaa!« se je zadrl Korsenček mlajši. Lenobica je bila že pri vratih šole. Kini jo je pobrala in zaskrbljeno oddrvela do avta.
Otroci so najeli poklicnega maserja, petintrideset dostavljavcev pic, pet sladoledarjev, predvajalca glasbe in programerja igric, ki je znal samo začetno programiranje. Otroci so ga naučili veliko več, kot bi moral vedeti.
Tako so vsi na šoli jedli pico, sladoled in se zabavali. Najboljši del pri tem pa je bil, da je bilo vse zastonj. Tudi loterija, pri kateri je vsak nekaj dobil.
Neki deček je šel domov z zračno puško na penaste naboje.
Avtor zgodbe: Kolja, 10 let
Tanja Babnik
Sabina Andlovic
januar 2022
Avtor: Metoda Leban | Dec 22, 2021 | Marjetice, Oddelki
Naslovnica koledarja Sozvočje 2022
Arne Hodalič je že četrto leto v okviru našega skupnega projekta »Spanjanja« pripravil predstavitev svojega koledarja z naslovom »Življenje pač …«
Tokrat si je za tematiko izbral podnaslov »Sozvočje«, saj po njegovih besedah prav tega v našem življenju zelo primanjkuje. In kakor je sam napisal v uvodu: »Mogoče pa bo leto 2022 minilo v skladu s to lepo in pozitivno besedo. Kaj pa, če se bomo začeli zavedati, da narava ni naša sužnja in tudi ne naša sovražnica, temveč edinstveno in nadvse dragoceno darilo, ki ga moramo hraniti, občudovati in se ob tem učiti, kako živeti z njim v sozvočju. Pa ne samo z naravo, še pomembnejše je to, da se naučimo v sozvočju živeti tudi s soljudmi in ne nazadnje tudi sami s sabo.« Ob predstavitvi se je Arne osredotočil predvsem na tri zgodbe iz koledarja in ob tem še posebej poudaril, da prav za vsako fotografijo v tem koledarju stoji tudi zanimiva zgodba, saj je predvsem reportažni fotograf.
Kuba
Pomudil se je pri zgodbah s Kube, ki jo je prvič obiskal že pred desetletji (in potem še večkrat), nadaljeval je s fotografijami zares posebnih solin, ki ležijo visoko v hribih Peruja, kjer so sol pridelovali že v inkovskem imperiju.
Soline v Peruju
Za konec pa nam je predstavil še ozadje nastajanja reportaže o verskih objektih in obredih v severni Etiopiji, ki je danes globoko pogreznjena v državljansko vojno.
Celotno predstavitev koledarja pa je Arne popestril še z nekaj letošnjimi fotografijami. S hrvaškimi arheologi so se potapljali na dveh lokacijah; pri ladijskih razbitinah iz 7. st. n. št. na Mljetu in še pri več kot dva tisoč let stari antični rimski ladji pri otoku Ilovik.
Pokazal nam je tudi nekaj fotografij, ki sta jih skupaj s fotografinjo Katjo Bidovec posnela za nuklearno elektrarno Krško, pa nekaj fotografij, ki so nastale pred kratkim pri dokumentiranju dela naše neprofitne organizacije ITF, ki organizira in zbira denar za deminiranje v od vojne razdejani Siriji, za konec pa še fotografije, ki so nastale med njegovim pedagoškim delom s študenti FDV-ja. Skratka, zanimiv večer z veliko dobrimi in zanimivimi podobami.
Etiopija
ZAHVALA
Bolnišnična šola na URI – Soča se zahvaljuje podjetju Span, ki s projektom Spanjanje podpira delovanje Bolnišnične šole. Z nakupom različnih tehničnih pripomočkov za delo in s pomočjo in podporo pri dejavnostih, ki potekajo v širšem socialnem okolju, v projektu omogočajo učencem in dijakom kakovostnejšo rehabilitacijo. Izkušnje, ki jih vsi skupaj doživimo, so neprecenljive.
Hvala podjetju Span, še posebna zahvala direktorju podjetja Ivu Rojcu, Arneju Hodaliču in Katji Bidovec.
Želimo vam še veliko dobronamernih in ustvarjalnih dogodkov v letu 2022 in naj nas projekt Spanjanje še naprej povezuje in krepi.
Učenci Bolnišnične šole na URI – Soča
.
Tanja Babnik
Sabina Andlovic
december 2021
Avtor: Metoda Leban | Dec 4, 2021 | Marjetice, Oddelki
Na URI Soča ostajajo učenci dalj časa na rehabilitaciji. Na različne načine ohranjajo stik s sošolci in matično šolo.
Ena od oblik stika so tudi krajša sporočila, pisma, ki jih naši učenci pripravijo za svoje sošolce. V njih pogosto predstavijo, kako potekajo njihove terapije.
Pri uri slovenskega jezika je nastalo pismo, ki ga je Enis napisal svojim sošolcem in učiteljici.
Dragi sošolci!
Pišem vam s Soče, ker sem dobil mavce, da bom lepše hodil. Mavce imam na obeh nogah. Menjajo mi jih vsak teden.
Na mavcih imam črne čevlje, z njimi lahko hodim zunaj.
Vsak dan imam tudi delovno terapijo, kjer krepim moč rok. Z delovno terapevtko sestavljam kocke, se učim zavezati vezalke, igram ENKO in še mnogo drugih stvari.
Na fizioterapiji delam vaje za noge, kjer krepim mišice. To zna biti kar precej naporno. Ves čas moram poslušati in delati po navodilih.
Obiskujem tudi Bolnišnično šolo. Berem knjigo Sreča na vrvici in se učim matematiko. Matematika mi ni preveč všeč, saj ne maram računanja. Ampak sedaj mi kar gre in sem vesel.
Spoznal sem novo prijateljico Anjo. Z njo se veliko igram in tudi učim.
Zelo vas pogrešam. Kmalu se vidimo v šoli.
Lep pozdrav vsem vam.
Enis v Bolnišnični šoli.
Tanja Babnik
november 2021
Avtor: Metoda Leban | Nov 1, 2021 | Marjetice, Oddelki
Šel sem na rehabilitacijo na Sočo. Zvečer sem zaspal in nato sem se zbudil v letu 1951.
Znašel sem se v stari bolnišnici, v kateri je bila moja babi. Nato sem se znašel v beli postelji. Vstal sem in začel raziskovati. Bilo je mnogo vrat. Odprl sem ena izmed vrat in v sobi videl veliko aparatov. Šel sem po stopnicah in videl še več vrat. Spet sem ena odprl. Tukaj pa so bile zelena tabla, bela kreda in učiteljica, ki je v roki držala berilo. To je bila bolnišnična šola. Stekel sem po babi, da bi skupaj obiskovala bolnišnično šolo. V bolnišnični šoli smo se učili, igrali, risali in peli. Prihajali so še drugi sošolci. Igrali smo se, dokler se nisem zbudil.
Po zajtrku sem šel na fizioterapijo in potem v bolnišnično šolo. Svoje sanje sem zapisal na računalnik.
Mark, 8 let
Moje sanje
Brin, 6 let
Sabina Andlovic
Tanja Babnik
oktober 2021
Avtor: Metoda Leban | Okt 6, 2021 | Marjetice, Oddelki
Učenci bolnišnične šole na URI Soča so imeli v začetku šolskega leta veliko želja.
Nastala je pesem z naslovom Rada bi.
Rada bi
Imela moč, s katero bi živali razumela.
Rada bi, da bi se mi noga pozdravila.
Rada bi,
da se mi uresničijo vse želje.
Da bi bile želje vedno ob meni.
Da ko pomežiknem, se znajdem v drugi državi.
Da ko zaploskam, pridejo k meni vse živali in jih razumem in tudi one mene razumejo.
Da ko se nasmehnem, posije sonce.
Da ko grdo pogledam, nastane dež.
Da če se zelo razjezim, pa nastane nevihta.
Gaja, 7 let
Živali me razumejo. Gaja, 7 let
Tanja Babnik
Sabina Andlovic
september 2021
