Skupno spoznavanje živali v Živalskem vrtu Ljubljana

Učenci Bolnišnične šole na URI-Soča so komaj čakali torkovega popoldneva, ko so odšli na ogled ljubljanskega živalskega vrta.
Na ogled je odšlo kar 12 otrok, ki obiskujejo Bolnišnično šolo in bolnišnični vrtec. Za program, doživetja in spremstvo otrok pa je poskrbelo podjetje Span.eu, ki je skrbno načrtovalo voden ogled živalskega vrta.

Pred živalskim vrtom je otroke pričakalo 12 zaposlenih podjetja Span.eu ter fotografa Arne Hodalič in Katja Bidovec. Vsakemu otroku je bil dodeljen spremljevalec iz podjetja Span, ki mu je bil v pomoč pri gibanju in vožnji z vozičkom ter vsak trenutek pripravljen odgovoriti na vprašanja o živalih, ki so jih zanimala, ali na pogovor.
Zelo od blizu smo spoznali značilnosti in posebnosti morskega prašička, grlice in tenreka.

Branka, Ana, Sergej in Mojca opazujejo in s previdnostjo božajo morskega prašička.

V vsej svoji belini je bila zelo zanimiva albino grlica, ki je z malo previdnosti, vendar pogumno, stopila na otroško roko in po prstih stopala kot po lestvi.

Grlica na roki Ane in Sergeja.

Nazadnje pa je vodič napovedal zelo skrivnostno žival, žival, ki je sorodnik slona. Pričakovali smo nekaj ogromnega, velikega, vendar … Ana, ki je veliko vedela o živalih, je takoj vedela odgovor. To je tenrek, mala žival, ki je podobna ježu.
Na videz je res podobna ježu, nekoliko manjša, svetlejše barve in njegove bodice ne bodejo. Je to res sorodnik slona?

Jaka boža tenreka, ki čisto nič ne bode, ko ga božaš, in ni čisto nič podoben slonu.

Nato smo odšli še na ogled ostalih prebivalcev vrta.

Dlje časa smo se ustavili pri morskih levih, ki sta nas z zamahi plavuti pozdravljala in naredila mini podvodno plavalno predstavo.

Eleganca plavanja, ki nas je navdušila.

Z  naježeno, stražarsko držo so nas pričakale surikate. Ko so videle, da so na varnem, so se sprostile in prihajale k ograji, da so se nam pokazale čisto od blizu.

Velika družina surikat.

Na ogled so se postavile tudi ostale živali. Nekatere živali smo videli prvič in zato smo bili nad njihovim videzom in posebnostmi navdušeni.

Čas je zelo hitro minil. Ogled, spoznavanje živali in pogovor z našimi spremljevalci so bili zelo prijetni in nadvse zanimivi.

Ob našem slovesu so nam zaposleni iz podjetja Span.eu v spomin na naše druženje poklonili kape in odeje za piknik. Tudi na sladka razvajanja niso pozabili.

Naši učenci so v spomin na skupna doživetja pripravili za vsakega spremljevalca kamenček sreče s posebnimi željami.
Vsem svojim spremljevalcem iz podjetja Span.eu so naslednji dan napisali tudi zahvalo.

Spomin na naše skupno druženje.

Ljubljana, 1. 6. 2022

Dragi naši spremljevalci!

Hvala, da ste nas povabili v živalski vrt. Veseli smo, da smo spoznali veliko živali. Zelo lepo ste nas sprejeli in pospremili skozi spoznavanje živali. Z vami smo se počutili zelo lepo sprejeti in veseli.

Skupaj smo preživeli čudovito popoldne. Za nas je bila to zelo prijetna izkušnja. Srečni smo, da smo bili z vami v živalskem vrtu in da ste vi bili naši spremljevalci.

Hvala za lepa in uporabna darila, zavarovani bomo pred soncem in vlažno travo ter mokrimi kamenčki. Upamo, da ste tudi vi z našimi darili zadovoljni. Niso tako uporabna, so pa iz srca in to najbolj šteje.

»Ivo je moj najboljši prijatelj. Ivo, hvala, da si bil z mano.« Nik

»Hvala, Tomaž, da si me pazil in vozil.« Domen

»Branka, hvala, da si se z mano pogovarjala. Hvala, da si mi pomagala pri odgovorih pri tenreku.« Ana

»Hvala, Mojca, da si me fotografirala in se pogovarjala z mano. Skupaj sva spoznala veliko drugih živali. Hvala za zelo lepo sporočilo, ki mi daje veliko spodbude.« Sergej

»Hvala, Anže, da si bil moj spremljevalec. Bilo je super, pa tudi tvoje ideje o hrani za živali so bile zelo smešne. Super sva se imela in z veseljem bi se še kdaj srečal s tabo.« Jaka

»Hvala, Predrag, da si me pozorno poslušal. Tvoji nasveti so bili zelo hecni, ob tem sem se zabavala.« Julia

»Matej, hvala za pomoč pri premagovanju ovir na izletu v ZOO Ljubljana. Prvič po desetih mesecih sem šla z družbo »ven«. To sem pogrešala. Bilo mi je zelo lepo.« Marija

»Blaž, hvala, ker si bil prijazen.« Anja

»Maks, hvala, da si me vozil in da si bil moj spremljevalec. Res hvala.« Maks

»Matej, hvala, ker si bil prijazen.« Goja

»Rada bi ti poslala poljubček in rada te imam.« Pavla

»Arne in Katja, vajina fotoaparata sta ogromnaaa. Sedaj vem, zakaj delata tako lepe fotke.« Sergej

 

»Če v nekaj verjamemo in si močno želimo,
zagotovo to s časom tudi dobimo.
Življenje nasuje na pot nam stvari,
vse prav se izide z dobroto ljudi.

Zato zaupajmo vase in v nove čase,
v nove trenutke in v nove dni,
novo upanje naj nove želje budi.«

(Ksenija Kolar Švarc: O kamenčku, ki je hotel postati oblak)

Otroci URI-Soča

Fotografije:
Arne Hodalič in Katja Bidovec

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
junij 2022

 

O kamenčku, ki je želel postati oblak

Na obali je živelo veliko kamnov. Med njimi je živel majhen ljubek kamenček, ki je bil zelo nasmejan in dobre volje. V njem pa se je skrivala velika žalost. Njegova velika želja je bila postati čisto bel oblak. Vsako noč je sanjal, da bi postal beli oblak.
Vedel je, da se mu bodo sanje uresničile. Želel si je, da bi ga veter božal po laseh, da bi se rokoval z mavrico in pogovarjal z galebi.
Svojo veliko željo je zaupal galebu. Naenkrat ga je v sanjah odneslo na drugo stran mavrice. Tam je bilo vse v barvah, mavričnih barvah. Po zraku so letali metulji in sonce je sijalo. Bilo je polno rož in polno vilink, ki niso bile vidne.
Tri vilinke so bile tam. Prva je bila Sončica, vilinka dolgih rumenih las. Z belo obleko, s simbolom sonca na sprednji strani.
Druga je bila Lučica z dolgimi belimi lasmi. Z belo obleko, s simbolom lučke na sprednji strani.
Tretja pa je bila Srčica, z dolgimi rdečimi lasmi. Z roza obleko, s simbolom srčka na sprednji strani.
Vilinke so mu svetovale, da ko se bo luna spremenila v obliko srca, mora prah iz čudežne stekleničke stresti v morje. Nato se mora potopiti v vodo in prisluhniti svojemu srcu.
Kamenček je to storil in zgodil se je čudež.
Kamenček je kar naenkrat poletel v nebo. Letel je vse višje in višje. Njegova barva se je spremenila v čisto, čisto belo barvo.
Postal je bel oblak, to, kar si je želel.

Anže, 8 let

Srčna luna in bel kamenček                                   Julia, 12 let

Zahvala

Pisateljici Kseniji Kolar Švarc se učenci Bolnišnične šole na URI Soča najlepše zahvaljujemo za darilo. Vsebina knjige je zelo poučna in ima veliko sporočilo – če si česa zelo močno želimo, moramo slediti svojemu srcu in želja se bo uresničila.

Velike in male želje
Anže, 8 let

Tanja Babnik
Sabina Andlovic

maj 2022

Ko sodelujemo, zmagujemo!

Topel aprilski dan je zvabil otroke in njihove starše na teraso otroškega oddelka URI-Soča, kjer je bilo vse pripravljeno za športne igre. Otroci so bili kar malo nestrpni, saj smo pričakovali športnega gosta, za katerega pa nihče ni vedel, kdo bo.
Končno smo le dočakali prihod dveh vrhunskih športnikov, Alexa Cisarja, dvakratnega mladinskega svetovnega prvaka v biatlonu, in Klemna Bauerja, biatlonca, ki je štirikrat nastopil na olimpijskih igrah.
Oba športnika sta prišla v spremstvu našega dolgoletnega podpornika športnih dejavnosti, dr. Staneta Pinterja s Fakultete za šport. Za umetniški utrinek otvoritve iger pa je poskrbel Max in nam zaigral na kitaro.

Naši športni gostje

Kot je v navadi, smo športne dejavnosti začeli z ogrevanjem. Ogreli smo se od glave do peta, tako kot smo najbolje zmogli, in bili pripravljeni na prvo športno igro.

Sergej je vodil ogrevanje, saj je bil pred boleznijo odličen nogometaš.

Najbolj priljubljena igra bolnišničnih olimpijskih iger je tobogan bowling (prilagojeno kegljanje) in tudi na tokratnih športnih igrah je bilo tako.
Igro je odprl naš športni gost Klemen Bauer. Bil je zelo uspešen pri podiranju kegljev, vendar mu vseh kegljev le ni uspelo podreti. Z njegovo pomočjo so bili vsi naši tekmovalci odlični, celo boljši od njega.

Nadaljevali smo z igro pikado. V tej igri se je najprej preizkusil Alex Cisar.

Aleks Cisar nam je povedal svojo zgodbo iz leta 2019, ko je na tekmi slovenskega pokala nehote pohodil palico sotekmovalca, mu odstopil svojo, sam pa se vrnil po drugo in nadaljeval s tekmovanjem.

Zadnja igra vožnja s kolesom ali vozičkom je dodobra ogrela vse naše tekmovalce, goste in tudi starše.
Nekateri so dosegli kar velike hitrosti, zato sta imela Klemen in Alex veliko dela.

Športne igre

Ob zaključku so vsi tekmovalci dobili pohvale za sodelovanje in fair play (pošteno igro) ter darila, ki jih je za nas pripravil Olimpijski komite Slovenije.
Športnika sta prinesla štartno majico Klemna Bauerja, s katero je tekmoval na Svetovnem prvenstvu na Pokljuki 2019, učenci pa so gostoma v zahvalo pripravili medalje, srčke z napisom »Ko sodelujemo, zmagujemo!«

Ko sodelujem, zmagujemo!

Zahvala športniku Klemnu Bauerju

Ljubljana, 06. 04. 2022

Dragi Klemen!

Včeraj smo z vami na Soči preživeli čudovito športno popoldne.
Z vašo pomočjo smo uspešno izvedli vse igre. Pri gibanju in igrah smo se imeli lepo.
Zelo smo vam hvaležni, da ste ta dan delili z nami in našimi športnimi uspehi.

Eva, 11 let

Šolarke in šolarji Bolnišnične šole z učiteljicama Sabino in Tanjo

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
april 2022

Mi in naše supermoči

Moje ime je Vid.
Rad hodim v Bolnišnično šolo in pišem nareke.
Z vlakom bi se odpeljal tako daleč, da bi videl slone.
Moja supermoč je računanje.

Računanje – Vid, 9 let

Jaz sem Kaja.
Rada se vozim s kolesom.
Odpotovala bi v London.
Moja supermoč je hoja na lokomatu.

Hoja na lokomatu – Kaja, 13 let

Jaz sem Klara. Pišem se Vida.
Rada se vozim s skirojem.
S ptico bi odletela na Primorsko, da bi videla morje.
Moja supermoč je opazovanje.

Opazovanje – Klara, 7 let

Ime mi je Loris.
Rad sanjam.
Z letalom bi letel nad vulkanom, da bi videl, kako teče lava.
Moja supermoč je igranje z lego kockami.

Igranje z lego kockami – Loris, 9 let

Ime mi je Tjaž.
Rad računam na krat. To je množenje.
Z letalom bi poletel, da bi srečal najboljše maratonce na svetu.
Moja supermoč je poslušanje.

To smo mi!

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
marec 2022

Pustno presenečenje

Na pustni torek, ko smo se v bolnišnični šoli na URI-Soča učenci (Marshall, Ninjago in drugi) ravno dobro zbrali, je nenadoma potrkalo na vrata. Kdo bi lahko bil? Ali še koga pričakujemo? Spogledali smo se.
Previdno smo odprli vrata in se zazrli v še eno pustno masko. Ta maškara je takoj začela telovaditi. V roki je nosila športno torbo z napisom. Lahko smo prebrali napis Goran Dragič.
Z našim gostom presenečenja smo skupaj telovadili, metali na koš, igrali na »namišljene« in Orffove instrumente, peli pustne pesmi in zaplesali.
Tako se je začelo naše pustno rajanje.

Marshall, Ninjago in Goran Dragič

Ko se je Goran Dragič poslovil, smo naše pustno rajanje nadaljevali še z drugimi pustnimi maškarami na oddelku.

Pustno rajanje na oddelku

Obiskal nas je direktor URI-Soča in nam prinesel pustne krofe.

Zdravnica pa je vesele maškare nagradila z bonboni.

Vesele maškare

Vid, 9 let

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
februar 2022

Lenobica v šoli

Družina Korsenovih
Kolja, 10 let, Anej, 8 let, Filip, 8 let, Jaka, 8 let

Lenobica se je zjutraj zbudila zaradi hrupa, ker so Korsenovi hiteli v šolo. Vsi so samo hiteli in Lenobice niti nahranili niso. Kini je pustila torbo v sobi. Lenobica je skočila v torbo. Potem je ostala ujeta v njej in začele so se dogajati strašljive stvari.

Lenobica je našla jamo, ki je bila v resnici Kinina torba, a ona tega ni vedela, ker je samo mačka. Vanjo se je zatekla, ker je potrebovala malo miru. Jama (torba) se je dvignila in začela hoditi. Ko jo je Kini zaprla, je Lenobica ostala ujeta. V njej je bilo malo zraka in dišalo je po mačje slastni, božansko dišeči, dobri, dva dni stari tuni. Lenobica je začela mijavkati, ampak nihče je ni slišal.

Torba Kini Korsen
Kolja, 10 let

Ko so sedli v avto, je nehala mijavkati. Avto je speljal in Lenobica se je na smrt bala. Čez petnajst minut, ki so se Lenobici zdele kot leta, se je avto ustavil. Kini je takrat odprla torbo in preverila, ali ima knjigo o vesolju za referat. Tisti hip je Lenobica pregriznila zidove v jami, da je lahkotno skočila, in vstopila v stavbo. Šla je po stopnicah in vstopila v naključno sobo (kuhinjo), kjer je tako dišalo, da so se ji cedile mačje sline.
Lenobica je bila v mačjih nebesih, dokler je ni opazila kuharica. »Mačka!!« je zakričala.
Lenobica je bila zelo prestrašena in je pobegnila v zbornico. Na srečo ni bilo nobenega. Zagledala je tiskalnik. Sedla je nanj in s tačko pritisnila tipko Kopiraj. Na tiskalniku se je izpisalo vprašanje: »Koliko kopij?«

Lenobica na tiskalniku
Iris, 8 let

Lenobica je iztegnila rep in kliknila +. Tako dolgo ga je držala, da se je izpisalo število 696969696969696969. Pritisnila je tipko Tiskaj. »Vuuuuuum!!!!« se je tiskalnik oglasil in Lenobica je zdrvela v stranišče. Debelo uro se je zabavala in stranišče je bilo čisto uničeno.
V naslednji stotinki pa jo je zagledal Korsenček mlajši, ki je tako zelo težil učiteljici, da mora na stranišče, da mu je dovolila.
Lenobica je začela nedolžno mežikati. V zbornico je prišel ravnatelj gospod Zeljnoglavi. Zbornica je bila napolnjena s papirjem. Pogledal je na enega in videl … sebe z brki, ki kaže na šolo, in videl oblaček nad svojo glavo: »Pojdite se cel dan igrat, ker šola je bedna.« V tistem trenutku je zapihal veter in odpihnil vse liste na dvorišče. Vsi otroci iz šole so videli te liste in se šli igrat, ker je na dnu vsakega lista ležal ravnateljev podpis.

Presenečeni ravnatelj
Eva, 10 let

»Lenobicaaaa!« se je zadrl Korsenček mlajši. Lenobica je bila že pri vratih šole. Kini jo je pobrala in zaskrbljeno oddrvela do avta.
Otroci so najeli poklicnega maserja, petintrideset dostavljavcev pic, pet sladoledarjev, predvajalca glasbe in programerja igric, ki je znal samo začetno programiranje. Otroci so ga naučili veliko več, kot bi moral vedeti.
Tako so vsi na šoli jedli pico, sladoled in se zabavali. Najboljši del pri tem pa je bil, da je bilo vse zastonj. Tudi loterija, pri kateri je vsak nekaj dobil.
Neki deček je šel domov z zračno puško na penaste naboje.

Avtor zgodbe: Kolja, 10 let

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
januar 2022