Sozvočje

Naslovnica koledarja Sozvočje 2022

Arne Hodalič je že četrto leto v okviru našega skupnega projekta »Spanjanja« pripravil predstavitev svojega koledarja z naslovom »Življenje pač …«
Tokrat si je za tematiko izbral podnaslov »Sozvočje«, saj po njegovih besedah prav tega v našem življenju zelo primanjkuje. In kakor je sam napisal v uvodu: »Mogoče pa bo leto 2022 minilo v skladu s to lepo in pozitivno besedo. Kaj pa, če se bomo začeli zavedati, da narava ni naša sužnja in tudi ne naša sovražnica, temveč edinstveno in nadvse dragoceno darilo, ki ga moramo hraniti, občudovati in se ob tem učiti, kako živeti z njim v sozvočju. Pa ne samo z naravo, še pomembnejše je to, da se naučimo v sozvočju živeti tudi s soljudmi in ne nazadnje tudi sami s sabo.« Ob predstavitvi se je Arne osredotočil predvsem na tri zgodbe iz koledarja in ob tem še posebej poudaril, da prav za vsako fotografijo v tem koledarju stoji tudi zanimiva zgodba, saj je predvsem reportažni fotograf.

Kuba

Pomudil se je pri zgodbah s Kube, ki jo je prvič obiskal že pred desetletji (in potem še večkrat), nadaljeval je s fotografijami zares posebnih solin, ki ležijo visoko v hribih Peruja, kjer so sol pridelovali že v inkovskem imperiju.

Soline v Peruju

Za konec pa nam je predstavil še ozadje nastajanja reportaže o verskih objektih in obredih v severni Etiopiji, ki je danes globoko pogreznjena v državljansko vojno.
Celotno predstavitev koledarja pa je Arne popestril še z nekaj letošnjimi fotografijami. S hrvaškimi arheologi so se potapljali na dveh lokacijah; pri ladijskih razbitinah iz 7. st. n. št. na Mljetu in še pri več kot dva tisoč let stari antični rimski ladji pri otoku Ilovik.

Pokazal nam je tudi nekaj fotografij, ki sta jih skupaj s fotografinjo Katjo Bidovec posnela za nuklearno elektrarno Krško, pa nekaj fotografij, ki so nastale pred kratkim pri dokumentiranju dela naše neprofitne organizacije ITF, ki organizira in zbira denar za deminiranje v od vojne razdejani Siriji, za konec pa še fotografije, ki so nastale med njegovim pedagoškim delom s študenti FDV-ja. Skratka, zanimiv večer z veliko dobrimi in zanimivimi podobami.

Etiopija

ZAHVALA

Bolnišnična šola na URI – Soča se zahvaljuje podjetju Span, ki s projektom Spanjanje podpira delovanje Bolnišnične šole. Z nakupom različnih tehničnih pripomočkov za delo in s pomočjo in podporo pri dejavnostih, ki potekajo v širšem socialnem okolju, v projektu omogočajo učencem in dijakom kakovostnejšo rehabilitacijo. Izkušnje, ki jih vsi skupaj doživimo, so neprecenljive.

Hvala podjetju Span, še posebna zahvala direktorju podjetja Ivu Rojcu, Arneju Hodaliču in Katji Bidovec.

Želimo vam še veliko dobronamernih in ustvarjalnih dogodkov v letu 2022 in naj nas projekt Spanjanje še naprej povezuje in krepi.

Učenci Bolnišnične šole na URI – Soča

.

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
december 2021

Na rehabilitaciji ne pozabimo na svoje sošolce

Na URI Soča ostajajo učenci dalj časa na rehabilitaciji. Na različne načine ohranjajo stik s sošolci in matično šolo.
Ena od oblik stika so tudi krajša sporočila, pisma, ki jih naši učenci pripravijo za svoje sošolce. V njih pogosto predstavijo, kako potekajo njihove terapije.
Pri uri slovenskega jezika je nastalo pismo, ki ga je Enis napisal svojim sošolcem in učiteljici.

 

Ljubljana, 23. 11. 2021

Dragi sošolci!

Pišem vam s Soče, ker sem dobil mavce, da bom lepše hodil. Mavce imam na obeh nogah. Menjajo mi jih vsak teden.

Na mavcih imam črne čevlje, z njimi lahko hodim zunaj.

Vsak dan imam tudi delovno terapijo, kjer krepim moč rok. Z delovno terapevtko sestavljam kocke, se učim zavezati vezalke, igram ENKO in še mnogo drugih stvari.

Na fizioterapiji delam vaje za noge, kjer krepim mišice. To zna biti kar precej naporno. Ves čas moram poslušati in delati po navodilih.

Obiskujem tudi Bolnišnično šolo. Berem knjigo Sreča na vrvici in se učim matematiko. Matematika mi ni preveč všeč, saj ne maram računanja. Ampak sedaj mi kar gre in sem vesel.

Spoznal sem novo prijateljico Anjo. Z njo se veliko igram in tudi učim.

 

Zelo vas pogrešam. Kmalu se vidimo v šoli.

 

Lep pozdrav vsem vam.

Sošolec Enis

 

Enis v Bolnišnični šoli.

Tanja Babnik
november 2021

Moje sanje

Šel sem na rehabilitacijo na Sočo. Zvečer sem zaspal in nato sem se zbudil v letu 1951.
Znašel sem se v stari bolnišnici, v kateri je bila moja babi. Nato sem se znašel v beli postelji. Vstal sem in začel raziskovati. Bilo je mnogo vrat. Odprl sem ena izmed vrat in v sobi videl veliko aparatov. Šel sem po stopnicah in videl še več vrat. Spet sem ena odprl. Tukaj pa so bile zelena tabla, bela kreda in učiteljica, ki je v roki držala berilo. To je bila bolnišnična šola. Stekel sem po babi, da bi skupaj obiskovala bolnišnično šolo. V bolnišnični šoli smo se učili, igrali, risali in peli. Prihajali so še drugi sošolci. Igrali smo se, dokler se nisem zbudil.
Po zajtrku sem šel na fizioterapijo in potem v bolnišnično šolo. Svoje sanje sem zapisal na računalnik.

Mark, 8 let

Moje sanje
Brin, 6 let

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
oktober 2021

Rada bi

Učenci bolnišnične šole na URI Soča so imeli v začetku šolskega leta veliko želja.
Nastala je pesem z naslovom Rada bi.

Rada bi

Imela moč, s katero bi živali razumela.
Rada bi, da bi se mi noga pozdravila.
Rada bi,
da se mi uresničijo vse želje.
Da bi bile želje vedno ob meni.
Da ko pomežiknem, se znajdem v drugi državi.
Da ko zaploskam, pridejo k meni vse živali in jih razumem in tudi one mene razumejo.
Da ko se nasmehnem, posije sonce.
Da ko grdo pogledam, nastane dež.
Da če se zelo razjezim, pa nastane nevihta.

Gaja, 7 let

Živali me razumejo. Gaja, 7 let

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
september 2021

Potapljanje in supanje ob zaključku šolskega leta

Šolsko leto je bilo polno novih izzivov, ki jih je prinesla pandemija. Kljub vsem naporom so učenci in mladostniki uspešno zaključili rehabilitacijo in vse šolske obveznosti.

Nekateri učenci so bili v času rehabilitacije ves čas na oddelku, skupaj s svojimi starši, in več tednov niso smeli oditi domov, tako da so bili omejeni samo na otroški oddelek. Ekskurzija v Fieso s polno gibanja in svobode, ki jo prinaša morje, je bila zanje še posebej dobrodošla.

Na ekskurzijo smo povabili učence bolnišnične šole, ki so bili v letošnjem šolskem leti dalj časa vključeni na rehabilitacijo in v bolnišnično šolo. Na povabilo se je odzvalo 12 učencev, nekatere od njih so starši pripeljali od doma, saj niso bili več vključeni v rehabilitacijo.
Organizacija ekskurzije je potekala v sodelovanju z zavarovalnico Sava in s projektom Predani korakom, Potapljaškim društvom IADH Adriatic in SUP centrom Tiki Team Zbilje, z URI Soča in OŠ Ledina, bolnišnično šolo.

Ekskurzija jim je ponudila gibalne športne dejavnosti, ki jih v domačem okolju na tako prilagojen način ne moremo izvajati. Ena najbolj priljubljenih dejavnosti je prav gotovo potapljanje. Prve potapljaške izkušnje so izkusili s potapljaškim društvom IAHD Adriatic, ki je specializirano za potapljanje gibalno oviranih oseb (http://www.iahd-adriatic.org/sl/). Z nami je bila štiričlanska ekipa, ki je s sabo prinesla tudi vso opremo za potapljanje.

Kolja se pripravlja na svoj prvi potop.

Nikola je bil navdušen nad profesionalno opremo.

Supanje je ravno tako potekalo prilagojeno. Na treh supih so bili posebni sedeži, ki jih je posebej za nas priredil SUP center Tiki Team iz Zbilj, v sodelovanju z ambasadorjem projekta Male avanture, Marinom Medakom. Tako je bilo mogoče, da so supali vsi udeleženci, ne glede na gibalne zmožnosti.

Supati smo zmogli vsi.

Ta dan je bil poseben za nas vse. Skupaj smo zadihali morski zrak, okušali vonj morja in uživali v svobodi gibanja, ki zadnje čase ni samoumevno, še posebej za gibalno ovirane otroke.

Vsi udeleženci ekskurzije.

Vtisi po ekskurziji
Zaključna ekskurzija v Fieso je bila zanimiva. Morje je bilo toplo, sonce pa vroče. Senčka prijetno hladna za zabavno druženje.
Vozili smo se s supom, na katerem je bil poseben sedež. Supali smo samostojno in bili povsem sproščeni. Rahel veter nam je kuštral lase, morski tok pa tudi ponagajal pri obračanju supa. Nihče ni padel v morje!
Potapljali smo se z jeklenko. Opazovali smo morsko dno in videli nekaj ribic in rakov. Za našo varnost so skrbeli člani društva IADH Atlantic. To je bila za večino nas posebna izkušnja. Razen za Matica, ki se je potapljal že drugič. Za potop smo prejeli priznanje in školjko.
Uživali smo v prostem plavanju in tunkanju. Po slastnih picah smo se utrujeni in ponosni odpeljali proti Ljubljani.
Hvala vsem za čudovit in nepozaben dan!
Sedaj pa vsi veselo počitniškim doživetjem naproti.

Matic, 14 let,
Anea, 14 let

 

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
junij 2021

Slovenska olimpijska bakla

Slovenska olimpijska bakla je simbol povezovanja. Na njenem popotovanju po Sloveniji se je 12. 5. 2021 ustavila tudi na otroškem oddelku URI Soča.

Olimpionik Miro Cerar.

 

Na URI Soča jo je prinesel olimpionik MIRO CERAR, vodja olimpijske delegacije Tokio 2021. Spremljali so ga VESNA FABJAN, nosilke bronaste olimpijske kolajne, DARKO ĐURIĆ,  paraolimpijec plavalec, in IVO ČARMAN, nosilec olimpijske bakle 1984 na ZOI v Sarajevu.

Slovensko olimpijsko baklo ja na URI Soča sprejela strokovna direktorica, dr. Metka Moharić.

Miro Cerar in Metka Moharić.

 

Na otroškem oddelku so se učenci na prihod slovenske olimpijske bakle pripravljali že dalj časa. Za naše športnike, ki bodo odšli na poletne olimpijske igre v Tokio,  so pripravili motivacijske kartice. Motivacijske kartice so pripravili tudi učenci bolnišnične šole na Pediatrični kliniki.

Motivacijske kartice.

Matej, ki je izdelal največ motivacijskih kartic, jih je z dobrimi željami ponosno predal olimpioniku Miru Cerarju.

Za vse otroke, starše in zaposlene je bil ta dan nekaj posebnega, še posebej za Mateja. Prihod slovenske bakle je bil zanj darilo po zaključku enoletne rehabilitacije po hudi nesreči.

Jeklena volja mu je pomagala na poti zahtevne rehabilitacije in ponovnega učenja.

»Moja jeklena volja, ki jo nosim v sebi, mi je dala to, da sem preživel hudo nesrečo. Ob pomoči mame, strokovnjakov v bolnišnici in na URI Soča ter dedka sem se vrnil nazaj v življenje. Spet se lahko ukvarjam s športom, ki ga obožujem. To me navdušuje in mi daje moč.«

Matejeve posebno darilo Miru Cerarju, ki je njegov vzornik v gimnastiki.

 

Ne samo Matej, tudi drugi otroci in mladostniki na Soči imajo neverjetno moč in jekleno voljo, ki jim pomagata v procesu zdravljenja in rehabilitacije.
 
Tudi mi imamo jekleno voljo

»Ob pomoči terapevtov in učiteljev bom dosegla svoj cilj, da bom lahko hodila, dobila apetit, opravila šolsko leto in še naprej širila dobro voljo med ljudmi. Moji hobiji mi pomagajo krepiti močno voljo, da v težkih trenutkih postaja jeklena.»

Nika, 11 let
»Sem navdušen športnik. Rad igram košarko, nogomet, šah in jaham. Šport mi pomaga, da sem vesel, da hodim po celem stopalu in ne toliko po prstih. Moja velika želja je, da tudi jaz postanem olimpijski športnik. Imam jekleno voljo. Uspelo mi bo!«

Oskar, 8 let
»To leto je bilo zame popolno presenečenje. Bolezen je bila zame velika preizkušnja. Dokazujem, da ne obupam, da imam močno voljo. Lahko ji rečemo jeklena volja. Ob jekleni volji in pomoči terapevtov ponovno lahko hodim, jem, govorim. Zmagujem!«

Urban, 15 let
»Po operaciji mi je bilo težko. Pri premagovanju težav mi je pomagala moja družina, na Soči pa so mi pomagali terapevti in učiteljica. V meni ponovno rasteta moč in volja, da bom hodil lepo in brez težav.«

Bilal, 10 let
»Moja sestra in mama mi zelo veliko pomagata. Za pomoč sem jima zelo hvaležna. Jekleno moč in voljo, da vztrajam pri učenju in na rehabilitaciji, mi dajeta prav onidve. Jekleno moč pa čutim v sebi, ko kolesarim.«

Špela, 12 let
Olimpijska bakla jim je zagotovo vlila še dodatno voljo in prepotrebno samozavest. Skupaj s snopom svetlobe olimpijske bakle pa so v vesolje poslali tudi svoje sanje.

Naj se jim uresničijo, prav tako pa našim olimpijcem in olimpijkam v Tokiu!

Zahvaljujemo se Olimpijskemu komiteju Slovenija in Bojanu Juroviču, ki sta nam omogočila prelepo in nepozabno majsko doživetje.

Urban, Vesna Fabjan, Nika, Ivo Čarman, Darko Đurić.

 

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
maj 2021