Arty Party in 30. bolnišnične olimpijske igre

Ljudje smo počasna, zemeljska bitja. V fantaziji, domišljiji, skupaj z želvo, čebelo,
kitom … pa lahko zaplavamo, se potopimo ali pa preletavamo visoko nad svetom.

V sredo, 24. 1. 2024, so otroci na URI Soča, njihovi starši in vsi zaposleni na otroškem oddelku slikali živalski svet in se tako vživljali v skupen svet. Delavnica je potekala pod vodstvom podjetja Arty Party, s pomočjo donatorja Span EU.

Slikali in ustvarjali smo v petih skupinah na petih okroglih platnih. Najprej smo na njih ustvarili enostavna, barvna in sproščena ozadja – ocean, koralni greben, džunglo, cvetje, nebo z belimi oblački. Ko so bila ozadja narejena, je vsaka skupina nanje slikala različne živali oz. živalske skupine.
Živali, ki letijo in plavajo, nosijo s sabo sporočilo svobode, lahkotnosti, neomejenosti, fantazije.

Tako smo ustvarili pet slik, pet olimpijskih krogov, ki bodo predstavljali povezanost, moč, svobodo, prijateljstvo in spoštovanje na 30. bolnišničnih olimpijskih igrah, ki bodo v sredo, 17. 4. 2024, ob 14.00 v telovadnici URI Soča.
Slike bodo krasile hodnik otroškega oddelka. V tednu 30. bolnišničnih olimpijskih iger pa bodo tudi del razstave v URI Soča.

Fotografije: Arne Hodalič

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
februar 2024

 

Obstajam

Sem Amadej in nimam pojma, kaj bi rad v življenju počel. Večino časa porabim za totalno neumne reči. No, ne vsega časa. Saj znam biti tudi precej produktiven, če sem le pri volji. Pišem knjigo ali se pogovarjam z ljudmi. Zelo redko se zgodi, da sem tudi tri ure samo tiho. Skratka, običajno se sprašujem, kako naj obstajam in zakaj? No, itak vem, zakaj! Igram igrice, berem knjige itd. Glede na moje življenje se nima smisla pritoževati, ker tako ali tako živim veliko bolje, kot bi si kdo na prvi pogled mislil.

Sem najmlajši izmed šestih otrok, kar pomeni, da sem precej razvajen. To tudi sam opažam, pozabil pa sem, kdo mi je to rekel. Mislim, če vam povem, koliko konzol sem dobil, ne da bi mi bilo treba migniti s prstom! Glede tega imam srečo, za to sem zelo hvaležen. Zelo rad berem nekatere knjige, še posebej v angleščini, od Diary of a Wimpy Kid do The Witcher. Knjiga me mora zares pritegniti, da jo preberem v enem dnevu ali tednu. Kadar mi je dolgčas, lenarim, se velikokrat smejem ali pretegujem. Včasih izklopim možgane za vse, kar me ne zanima.

Moj najljubši letni čas je zima, ker obožujem sneg. Poletja nimam preveč rad, ker me zaradi vročine boli glava. Zdajle, ko to pišem, zunaj sneži in to mi je zelo všeč. Mojemu očetu pa ne preveč, za to ima tudi dober razlog. Naj še povem, da ni enostavno z avtom gaziti po snegu, saj sneži tudi doma in ne samo v Ljubljani. Ampak obstaja en problem; starši mi v takem vremenu ne dovolijo iti ven.

No, zdaj pa se mi zdi, da sem že dovolj napisal, pa še utrujen sem, ker je ura dvajset do devetih. Nasvidenje!

Amadej, 13 let

Moje pozitivno razpoloženje Taša, 7 let, Eva, 13 let

Počutim se lepo! Jaka, 7 let, Nina, 8 let, Sara, 7 let

Sabina Andlovic
Tanja Babnik
januar 2024

Kruh za zajtrk, super dan!

Otroški oddelek na URI Soča je bil v petek, 17. 11. 2023, ob dnevu tradicionalnega slovenskega zajtrka, poln nasmejanih obrazov, in v pričakovanju peke kruha.
Po poti kulinaričnega izziva je otroke vodila priznana mojstrica slovenske kuhinje, gospa Mojca Trnovec, ki je tudi ena od članov žirije pete sezone televizijske oddaje Mali šef Slovenije.

Pri pripravi kruha so otrokom pomagali prostovoljci iz Zavarovalnice Sava, v sklopu korporativnega prostovoljstva v njihovem podjetju.

Vsak otrok je skupaj s svojim prostovoljcem pripravil, ob skrbnim in natančnem vodenju gospe Mojce, en pekovski izdelek: hlebček, žemljico ali štručko.
Vsak izdelek so naši mali kuharski mojstri pred peko okrasili, da se je vedelo, kdo je mojster tega izdelka.

Vse skrbno zmešane, zgnetene, vzhajane in okrašene izdelke smo odnesli v veliko kuhinjo na Soči, kjer so jih spekli.
Medtem ko se je kruh pekel, smo imeli na otroškem oddelku mini plesno, gibalno rajanje, ki ga je vodila študentka 2. letnika specialne in rehabilitacijske pedagogike Anja.

Sveže pečeni kruh, namazan z maslom in medom, je bil prava poslastica za vse.

Hvala gospe Mojci Trnovec, da nam je s svojimi spretnimi rokami in prijaznostjo omogočila to prečudovito izkušnjo.

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
november 2023

Nočem, hočem

V življenju se nam pogosto zgodi, da česa nočemo, ne moremo, ne zmoremo, ne maramo. Tudi našim učencem se to pogosto dogaja, da česa ne morejo, nočejo, ne marajo …

Po branju pesmi Barbare Gregorič Gorenc Jeza je nastala pesem:

Nočem, ne morem, hočem

Nočem iti v šolo,
doma se raje igram s konzolo.

Ne maram pisanja,
bolj mi je do branja.

Nočem pisati test,
naredil bom protest.

Nočem delati domače naloge,
saj so res nadloge.

Nočem se učiti,
a pameten hočem biti
in dobro oceno dobiti.

Hočem iti v šolo v naravi!
Da se bomo igrali,
veseli se v travi smejali.
Postali bomo prijatelji pravi.

Benjamin, 10 let

Naši možgani                                        Ronja, 9 let

Tanja Babnik
Sabina Andlovic
oktober 2023

S pričakovanji v novo šolsko leto

Novo šolsko leto sem začela v Bolnišnični šoli na Soči, na otroškem oddelku marjetic.
V Bolnišnični šoli mi je vse všeč: lepa učilnica, posebna miza, kinestetični pesek, inteligentni plastelin in didaktične igre.
Pri učenju mi pomaga učiteljica, ki je prijazna, nasmejana, zabavna.
V Bolnišnični šoli bi ostala celo šolsko leto.
Vendar zelo pogrešam sošolce, zato si želim, da bi bila tudi z njimi čimprej.
Ko se vrnem v svojo šolo, se veselim novih igral, ki jih bomo dobili v šoli, in druženja s sošolci.
V 2. razredu se bom naučila veliko novega. Najbolj se veselim matematike.
Lara, 2. razred

Kraljica in sonce, Lara, 2. razred

V prihajajočem šolskem letu bi bilo lepo, da bi se sošolci drug do drugega vedli prijazno. Da bi po šoli hodili bolj počasi in umirjeno, da drug drugega ne bi odrivali. Da bi med učnimi urami pozorno poslušali učitelje in govorili ter spraševali takrat, kadar je to dovoljeno. Zgodovina je moj najljubši predmet. Komaj čakam, da bomo odkrivali nova znanja. Pričakovanja do učiteljev so velika. Da bi učitelji razlagali počasi, da bi dajali malo domačih nalog. Res si želim, da bi se učenci in učitelji med seboj spoštovali.
Zoja, 7. razred

Obiskujem posebni program. Letos imam v šoli novo razredničarko, ki je zelo super. Matična šola je polno zasedena in imamo pouk v drugi hiši. To hišo nam je podarila starejša gospa. Zaradi starosti je že težko sama skrbela zase in je morala v dom za ostarele. Okrog hiše urejamo okolico. Vse diši po zeliščih.
Trenutno pa sem na rehabilitaciji na URI Soča. Hodim v Bolnišnično šolo k specialni pedagoginji. Zelo rada imam pogovore in reševanje vprašalnikov o najstništvu. Rada poslušam glasbene pravljice in prepevam pesmi.
Želela bi si, da bi v letošnjem šolskem letu s sošolci znali držati skupaj, da se ne bi prepirali.
Veliko bi mi tudi pomenilo, da bi mi učitelji in starši zaupali, da sem sposobna prenašati prave informacije in dogovore.
Ajda, 16 let

Ta naša dišeča hiša, Ajda, 16 let

V letošnjem šolskem letu bom dobil pomoč učitelja, ki mi bo pomagal pri razlagi zahtevnejše snovi. Želim si, da bi imel čim več prijateljev, da bi se s sošolci med seboj dobro razumeli. Da bi bili učitelji prijazni. Moj cilj je, da bi dobival pozitivne ocene in uspešno dokončal razred. Matematika in tehnika mi gresta zelo dobro, pričakujem petke. Razmišljam že o izbiri srednje šole. Udeležil se bom informativnega dne. Zanima me področje dela z računalniki in stroji.
Simon, 8. razred

 

Tanja Babnik
Sabina Andlovic

september 2023

Zaključna ekskurzija v Bohinj

Za učence Bolnišnične šole na URI Soča, ki so v tem šolskem letu bili dalj časa vključeni v rehabilitacijo in v učno delo v Bolnišnični šoli, smo ob koncu šolskega leta organizirali zaključno ekskurzijo.
Na ekskurzijo je odšlo 14 učencev. Za program, doživetja in spremstvo učencev je poskrbelo podjetje Span.eu, ki je skrbno načrtovalo vse aktivnosti ekskurzije.

Pred glavnim vhodom URI Soča je otroke pričakalo 10 zaposlenih podjetja Span.eu ter fotografa Arne Hodalič in Katja Bidovec. Vsakemu učencu je bil dodeljen spremljevalec iz podjetja Span, ki mu je bil v pomoč pri nameščanju na in z avtobusa, pri vožnji z vozičkom, gibanju ter vsak trenutek pripravljen na vsakršno pomoč, tudi na pogovor in humor niso pozabili.

Ob prihodu v Bohinj smo odšli najprej na ranč Mrcina. Na ranču so učenci doživeli pristen stik s konji in doživeli prve izkušnje jahanja. Vsi so zbrali pogum ter v spremstvu vodnika in ob pomoči sedla z ročajem na hrbtu islandskega konja odšli na krajši sprehod, kjer so doživeli lepote narave in jahanja.

Čisto v bližina ranča je Muzej bivalne kulture Oplenova hiša pod Studorjem. Naši učenci so spoznali vse prostore hiše, ki so opremljeni z avtentično opremo zadnjih lastnikov in so zanimiv prikaz bivalne kulture Bohinjcev v začetku 20. stoletja.

Po kosilu je sledila vožnja do Bohinjskega jezera. Z vožnjo na električni turistični ladji Triglavska roža smo doživeli Bohinjsko jezero, pogled na obrežje jezera in gore, ki obkrožajo jezero. Med vožnjo pa smo spoznali legendo o zmaju Jezerniku, ki prebiva na dnu jezera.

Pred slovesom od doživetij ekskurzije smo odšli še na sladoled Pod Skalco. Zadnje trenutke druženja smo namenili podelitvi pohval vsem učencem, ki so v tem šolskem letu dalj časa obiskovali Bolnišnično šolo in se trudili pridobiti nova znanja in veščine.

Naši učenci so v spomin na skupna doživetja pripravili za vsakega spremljevalca iz podjetja Span.eu mini zahvalo s posebnim sporočilom.

»Kaj je pomembnejše?«
je vprašal veliki panda,
»pot ali cilj?«
»SOPOTNIKI,«
je dejal majceni zmaj.

VTISI UČENCEV

Na ranču Mrcina sem se imela lepo. Vsi spremljevalci so bili zelo prijazni. Pomagali so mi, da sem šla na konja in jahala. Konji so bili zelo mirni in ubogljivi. Včasih je kakšen dvignil nogo, ko so mu nagajale muhe.

Bohinjsko jezero je zelo lepo, tam sem bila prvič. Tudi vožnja po jezeru mi je bila zelo všeč.

Vožnja iz Prekmurja je zelo dolga, zato upam, da bom imela ponovno priložnost obiskati Bohinj, ko bom na URI Soča.

Sara, 7 let

Sara na konju

Prvič sem doživel takšno dogodivščino. S konji smo jahali manjši krog. Zelo hitro je minilo. Na konju sem se počutil srečnega. Oplenova hiša je bila čisto drugačna od današnjih hiš.
Kuhinja je bila čisto črna, postelja je bila zelo majhna.
Na ladjici smo poslušali zgodbico o Jezerniku. Slišal sem njegovo šumenje na dnu jezera.
Na koncu sem se zahvalil svojemu spremljevalcu z zahvalo, ki sem jo sam naredil.

Max, 7 let (Mali jabolček)

Ranč in Triglavska roža

Fotografije:
Arne Hodalič in Katja Bidovec

junij 2023
Tanja Babnik