Avtor: Tina Žvab | Jan 4, 2018 | Levčki, Oddelki
December je pravljični čas, čas praznikov, ki nam sežejo do srca in duše.
December je čas, ko se oziramo nazaj in kujemo načrte za prihajajoče leto. Je čas, ko nas obiščejo dobri možje, čas daril in presenečenj, čas, ko si podamo roke in voščimo najlepše, čas druženja z družino, prijatelji in ljudmi, ki jih imamo radi.
Levčki smo v začetku decembra okrasili oddelek in se praznično obarvali. Začeli smo razmišljati o presenečenju, ki bi ga pripravili ob koncu leta. Ideja o skupni predstavi za vse zaposlene na oddelku se je vsem zdela imenitna, zato smo zavihali rokave.
Učenci razredne stopnje in tri učenke predmetne stopnje smo pripravili dramatizacijo Mojce Pokrajculje, ki je s svojo toplino in dobroto naša srca ogrela že v mesecu novembru. Izdelali smo pripomočke in pripravili sceno ter se urili v nastopanju.
 Dramatizacija Mojce Pokrajculje |
Učenke predmetne stopnje in dijakinje pa so pripravile kamišibaj. To je vrsta gledališča, ki prihaja z Japonske, kjer kami pomeni papir, šibaj pa gledališče oziroma dramska igra.
Zapisale so svojo zgodbo z naslovom Drugačnost, ki govori o jelenčku Rudolfu, ki je bil drugačen, poseben, a čudovit jelenček. Prijatelji jelenčki so se iz njega norčevali, saj njegove posebnosti niso znali prepoznati oziroma je niso razumeli. Njegovo skrivnost je razložil Božiček, ki ga je toplo in prijazno vzel za svojega otroka, sklical sestanek in vse opozoril na Rudolfovo drugačnost.
 Kamišibaj: Drugačnost |
Zgodbi nam sporočata, da je v življenju pomembno, da smo prijazni, spoštljivi, dobrosrčni in prijazni drug do drugega, da se med seboj spoštujemo in poslušamo, saj smo tako srečni in imamo prijatelje. Laži in nespoštovanje nas ne pripeljejo daleč, pripeljejo nas do samote.
S prireditvijo smo obiskovalcem zaželeli lepe, mirne praznične dni, v prihajajočem letu pa obilo sreče, topline, dobrote in stkanih pravih prijateljskih vezi.
 Zborček želja |
Nežka Dakskobler Markoč
december 2017
Avtor: Tina Žvab | Dec 8, 2017 | Levčki, Oddelki
V mesecu novembru sva si z učencem 3. razreda v knjižnici izposodila vsem dobro poznano slovensko ljudsko pripovedko Mojca Pokrajculja.
Slikanico sva večkrat prelistala, jo prebrala in pripovedovala. Z učencem sva jo poiskala tudi kot radijsko igro in ji prisluhnila.
Po branju in poslušanju sva poiskala razlike. V slikanici nastopajo Mojca, lisica, volk, zajec, medved in srnjak, v radijski igri pa Mojca, muha, žaba, zajec, lisica in medved. Po vsebini se pravljici ne razlikujeta, obe nam ponujata poučen nauk.
 Radijska igra |
 Slikanica Mojca Pokrajculja |
Mojca Pokrajculja je v svoj »piskerček« prijazno in toplo sprejela vse premražene živali in jim ponudila toplo prenočišče. Lisica je v obeh zvita tica, ponoči joče in laže, da jo boli trebušček, poliže medvedu ves med, želi pobegniti iz piskrčka in za to nespametno dejanje obtoži zajčka.
V radijski igri se zgodba konča tako, da lisico tatico živali spoznajo, v slikanici pa vse živali obsodijo zajčka, lisica pa se svoji zvijači sladko smeji.
Iz obeh pripovedk sva z učencem spoznala Mojčino toplino, prijaznost, dobroto in nesebičnost do živali, ki so jo v mrzli noči obiskale, ter lisičino laganje in izmikanje resnici.
Spoznala in naučila sva se, da ima laž kratke noge in da razdira prijateljske vezi. Toplina, nesebičnost in dobrosrčnost pa posameznika osrečujejo, prijatelje pa med seboj povezujejo.
 . |
 Mojca Pokrajculja in živali |
 . |
Nežka Dakskobler Markoč
november 2017
Avtor: Tina Žvab | Nov 7, 2017 | Levčki, Oddelki
V mesecu oktobru smo spoznali slovensko ljudsko pravljico Pastirček.
Deček je živel s starši v stari hiši. Bili so zelo revni, zato se je deček odločil, da gre v svet, s trebuhom za kruhom. Ko si prisluži dovolj denarja, se vrne in z njim pomaga še svojim staršem.
Odšel je na pot in v gozdu srečal starca, ki mu je za popotnico podaril čudežno piščal in steklenico čarobne vode. Melodija iz piščalke je privabila vse živali, čudežna voda pa ozdravila vse bolezni.
Deček je nadaljeval svojo pot proti mestu, na poti pa srečal miško, čebelo in vrana, ki jim je nesebično in takoj pomagal.
Po nekaj dnevih je prišel v mesto, kjer je kralj iskal pastirja. Javil se je kralju in delo dobil.
Več kot leto dni je pasel čredo tristotih ovac. Nikoli ni nobene izgubil in kralj je bil z njim zelo zadovoljen. Pastirčku pa so bili zelo nevoščljivi drugi služabniki, ki so se odločili, da bodo kralja naščuvali proti njemu.
Kralju so rekli, da pastirček govori, da lahko omlati vse žito v eni noči, da lahko zgradi grad, večji in trdnejši od kraljevega, in da lahko pripleza po povsem gladkem zidu do kraljeve hčere.
Kralja so te besede razjezile, zato je pastirčku dal nalogo, da mora v eni noči omlatiti žito, zgraditi grad in osvojiti njegovo hčer. Če pastirčku to ne bo uspelo, mu bo vzel življenje.
Pastirček je bil zaskrbljen in prestrašen, saj ni vedel, kaj naj stori, da bo naloge uspešno rešil.
Takrat so mu na pomoč prišle živali, ki jim je pomagal, in vse mu je uspelo opraviti pravočasno.
Kralj je za nagrado pastirčku dal grad in svojo hčer za ženo.
Pastirček je na svoj grad povabil še starše in vsi skupaj so srečno in bogato živeli do konca svojih dni.
Pravljica nas je naučila, da se dobro z dobrim vrača in da je treba za svoje sanje in cilje vložiti trud in delo.
Posnetek 1: Čuk se je oženil.
Posnetek 2: Marko skače.
Spoznali smo delo pastirčka, prepevali pesmi in se zabavali ob pastirskih igrah.
Nežka Dakskobler Markoč
oktober 2017
Avtor: Tina Žvab | Okt 10, 2017 | Levčki, Oddelki
V letošnjem šolskem letu bomo na oddelku spoznavali slovenske ljudske pravljice in pripovedke. V njih bomo prepoznavali nauke in modrosti, ki nas opozarjajo, učijo in nam predstavljajo odnose in značaje, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju.
Ob prebranih pravljicah bomo razmišljali, kaj nas te učijo. Skušali jih bomo predstaviti zaposlenim na oddelku na najbolj zanimiv način.
V mesecu septembru smo s pomočjo kamišibaja spoznali pravljico o Jančku ježku. Kaj smo se iz nje naučili in kako smo jo predstavili, si lahko preberete in pogledate sami.
JANČEK JEŽEK
Nekoč, v davnih časih, ko so se dogajali čudeži, sta živela mati in Janček. Nekega dne je mati sina poklicala ježek in ta se je spremenil v ježa. Ker jež pri hiši nima kaj iskati, se je odpravil v gozd. Tam je živel sedem let. Po dolgih letih je nekega dne srečal izgubljenega grofa, kateremu je pokazal pot do njegovega gradu. Grof mu je za plačilo obljubil eno hčer za ženo, a obljube ni hotel izpolniti.
Že naslednje jutro je ježek trkal na dvorišču in zahteval svoje plačilo. Prvi dve hčeri sta se iz ježa norčevali in se mu posmehovali, tretja pa ga je vzela za moža in ga rešila ježeve kože. Poročila sta se in pred oltarjem se je ponovno zgodil čudež. Jež se je spremenil v postavnega mladeniča Jančka, katerega sta starejši sestri mlajši zelo zavidali.
Prva ljudska pravljica nas je opomnila na dve pomembni modrosti v življenju:
• Držimo obljubo.
• Ljudi ne sodimo po zunanjem videzu.
 . |
 . |
V tednu otroka smo pravljico predstavili starejšim otrokom in zaposlenim na oddelku, vse skupaj pa smo opomnili na pomen pravljice.
Nežka Dakskobler Markoč
september 2017
Avtor: Tina Žvab | Jun 26, 2017 | Levčki, Oddelki
Preden pa se poslovimo, še zgodba o tem, kaj se zgodi, če imamo slabe namene …
Miš si je želela prečkati reko. Plavati ni znala, v bližini ni bilo mostu. Prestrašeno miško je skrivaj opazovala žaba. Pristopila je k njej in ji ponudila pomoč. Predlagala ji je, naj spleza na njen hrbet. Mišjo tačko bi povezali skupaj z žabjim krakom in tako skupaj preplavali reko. Tako se miška ne bi utopila, četudi bi padla v vodo. Žabica pa je ob tem predlogu imela še skrite namene – miško je pravzaprav nameravala utopiti in jo pojesti.
Miški je bila ideja všeč, a je imela skrite namene tudi sama. Ko bi priplavali na drugi breg, je nameravala potegniti za vrvico, žabo odvleči na kopno in jo pojesti.
Tako sta se žaba in miška navidezno vedli kot dobri prijateljici, a je vsaka od njiju imela svoj skriti načrt.
Zvezali sta si tačko in krak ter se odpravili v vodo. Ko sta se že približevali bregu, se je žaba potopila. Miš je spoznala, da je v nevarnosti, zato je začela kričati in brcati z nogami. Ker sta bili zvezani skupaj, ni mogla nobena naprej.
Kričanje in nenavadno dogajanje v reki je opazil sokol, ki je iskal svoj plen. Hitro se je spustil proti gladini reke, zagrabil miš, hkrati pa je iz vode potegnil še žabo. Obe je odnesel s seboj in tako sta obe plačali svojo nepoštenost.
Basen nas uči, da se vse, kar naredimo s slabim namenom, pravzaprav slabo konča za nas same. Prav tako pa se izogibajmo lažnim prijateljstvom.
 »Takole je bilo …« |
Nežka Dakskobler Markoč
junij 2017
Junij je mesec, ko že vsi nestrpno pričakujemo počitnice in tople ter sončne poletne dni. Tako se nam je zdel nauk »Za dežjem vedno posije sonce« za našo basen v tem mesecu zelo ustrezen. Ob pogovoru s šolarji na oddelku smo ugotovili, da se za vsako težavo najde rešitev, torej da za dežjem vedno posije sonce. Tako so nastale zanimive basni s čudovitimi barvnimi ilustracijami.
Počasen želvak Rudi
Bila je pomlad. Vse živali so srečno skakljale in letale naokrog. Kar žarele so od veselja, razen želvaka Rudija.
Ves čas je bil žalosten in potrt. Nihče ga ni mogel spraviti v dobro voljo. Pa seveda nihče niti ni vedel, zakaj je tako potrt. Nekega popoldneva je k želvaku privihrala prepelica Meta. Bila je najbolj pozitivna žival, kar ste jih kdaj srečali. Potrkala je na želvakova vrata in vstopila. Želvaku je pripovedovala o svojem življenju in seveda o svojih novih vnukih, ki so se ravnokar izvalili na svet. On pa nič. Niti najmanjšega nasmeška ni prikazal na obrazu. Prepelica je to opazila in povprašala želvaka o tej njegovi žalosti. Sprva seveda ni hotel spregovoriti, potem pa se je opogumil. Povedal ji je, zakaj je zadnje čase tako kisel. Izvedela je, da vzrok tiči v tem, da se je naveličal počutiti počasen in da bi rad dohajal druge, zdaj pa je zmeraj zadnji. Prepelica ga je potrepljala po oklepu. Nato pa se je nečesa domislila. Nič ni spregovorila, samo hitro je odhitela ven. Želvak je bil zdaj še bolj žalosten, saj je mislil, da ga prepelica ni hotela več poslušati. Žalostno je zavzdihnil in se odpravil spat. Naslednje jutro je zaslišal trkanje na vratih. Zdelo se mu je čudno, saj ga po navadi ni nihče obiskal tako zgodaj zjutraj. Vstal je in odprl vrata. Osupel je. Na vratih je zagledal prepelico in mnogo drugih živali. Prepelica je prišla do želvaka in mu izročila kotalke. Povedala mu je, da so se vse živali potrudile, da bi izdelale to darilo zanj. Želvak se je nasmejal in zahvalil vsem. Zdaj se želvak Rudi veselo kotalka in je hitrejši kot kadarkoli prej.
Učenka, 8. razred
 Učenka, 8. razred |
Vrana Jana
Bila je vrana Jana, ki je bila zelo prijazna. Imela je veliko prijateljev in rada se je zabavala. Bližala se je zima in Jana ni imela nič hrane. Bila je lačna, a ni mogla storiti nič. Hotela je obupati in se vdati. Zaspala je. Ko se je zbudila, je bila že pomlad. Kar naenkrat je zagledala veliko češnjo z veliko sadeži. Bila je vesela in ni bila več lačna. Videla je, da se po slabi zimi lahko pojavi dobra pomlad.
Učenka, 8. razred
 Učenka, 8. razred |
Osamljena morska zvezda
Nekoč je bila osamljena morska zvezda. Ostale zvezde so jo odganjale stran. Celo življenje je živela v samoti in zato je nekega dne pobegnila od doma. Ostale morske zvezde so jo neznansko pogrešale, osamljena morska zvezda pa je našla raka samotarja. Ta je bil prav tako osamljen in izgubljen. Povedala sta si svoji življenjski zgodbi in se objela ter postala večna prijatelja. Morska zvezda se je vrnila k ostalim. Morske zvezde so se ji opravičile in jo za zmeraj imele rade. Sprejele so jo medse.
Učenka, 7. razred
 Učenka, 7. razred |
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
junij 2017
Avtor: Tina Žvab | Jun 8, 2017 | Levčki, Oddelki
Dve kozici
Majska basen nam je na obisk pripeljala Dve kozici.
Prva, bela in trmoglava, kozica se je nekega dne odpravljala domov. Nenadoma se je znašla na ozkem mostu, ki je vodil preko globoke grape na drugo stran hriba. Z druge strani mostu je v tistem trenutku že stopicljala črna, prav tako zelo trmoglava, kozica. Hiteli sta druga proti drugi; prav dobro sta se videli, a nobena ni bila pripravljena počakati in se umakniti s poti.
Tako sta se srečali sredi mostu. Z rožički sta začeli drezati druga proti drugi, se prepirati in na ves glas meketati. Umaknila se ni nobena. Ob prerivanju sta nenadoma izgubili ravnotežje in cepnili z mostu na dno globoke grape.
Ranjeni in potolčeni sta se odpravili vsaka proti svojemu domu. Tokrat ju je seveda čakala daljša pot.
Pozno zvečer sta mami kozi svojima kozicama čistili rane in ju tolažili. Obe sta si bili podobnega mnenja: s trmo se ne preide daleč.
Basen nas je naučila, da:
– ne smemo vedno vztrajati in brezglavo uveljavljati svoje volje,
– moramo razmisliti, se pogovoriti, nato pa poiskati rešitev.
 V naši domišljiji tudi koze lahko spremenijo barve. |
Nežka Dakskobler Markoč
maj 2017
Starejši šolarji so se v mesecu maju pogovarjali o nauku »Kar boste delili, to boste dobili ali Dobro se z dobrim vrača.« Šolarji so bili kritični, saj so menili, da ni vedno tako. Kljub temu so se strinjali, da z dobrimi deli in dejanji (pomoč, spoštovanje) lahko pozitivno vplivamo na medsebojne odnose in sobivanje z drugimi. Ugotavljali so, da je to v današnjih medsebojnih odnosih težko, vendar so se strinjali, da še vedno dobro zmaga. Pomembno je, da smo iskreni in ne pričakujemo, da nam bo nekdo uslugo ali pomoč vrnil z materialnimi dobrinami, temveč morda v prihodnosti s pozivno besedo ali dejanjem.
Ob razmišljanju sta nastali basni, ki so ju učenci tudi ilustrirali.
Rakun Bandi in podlasica Nesa
Nekega mrzlega jesenskega dne je obupani rakun Bandi hodil po mestnih ulicah in iskal zatočišče, kjer bi lahko ostal čez noč. Po urah iskanja je obupal in legel pod bližnje drevo v mestnem parku. Tam je že skoraj zaspal, ko se mu je približala visoka postava in ga ogovorila. »Kdo si ti in zakaj si zunaj ob tej uri?« ga je vprašala, on pa je povedal: »Sem rakun Bandi in zunaj sem, ker nimam kje spati, saj so me napodili od doma. »Kdo pa ste vi?« Povedala mu je, da ji je ime podlasica Nesa in da se ravno odpravlja iz službe. Rakun Bandi se ji je zasmilil in povabila ga je, naj to noč prespi pri njej. Bandi je povabilo z velikim veseljem sprejel. Odšla sta do podlasičine hiše in tam zaspala. Naslednje jutro se je rakun Bandi odpravil naprej na svojo pot. Minevala so leta in podlasica je hudo zbolela. Odšla je do zdravnika. Tam so jo pregledali in ugotovili, da je nujno potrebna operacija. Toda operacija je bila za podlasico Neso predraga. Ni imela dovolj denarja. Začela je jokati in takrat je do nje prišel doktor. Povedal ji je, da je njena operacija že plačana. Podlasica se je začudila in vprašala, kako je to mogoče. Doktor se ji je predstavil in ji povedal, da je on tisti rakun Bandi, ki mu je pred leti zagotovila prenočišče. »To je zame dovolj dobro plačilo,« je rekel.
Podlasica ga je objela in se mu lepo zahvalila. Tako je podlasica dobila operacijo in vsi so bili srečni do konca svojih dni.
»Kar boste delili, to boste dobili.«
Učenka, 7. razred
 Učenec, 8. razred |
 Učenka, 8. razred |
Nenavadno prijateljstvo
Srna je veselo skakljala po gozdu, ko je nenadoma zagledala krvoločnega volka. Oči so se mu svetile kot luna na nočnem nebu. Srna se je ustrašila in začela bežati, volk pa se je hitro pognal za njo. Bežala je in bežala, vendar je bil volk tik za njo. Na gozdni poti, po kateri je tekla srna, je bila nastavljena past. Ker ni gledala, kod teče, se je zataknila. Začela je jokati in stokati. Mislila je, da je z njo že konec, ko je videla, da se volk počasi približuje. Ustavil se je. Srna je zamižala in kar naenkrat ni več čutila pasti na svoji nogi. Ko je odprla oči, je videla, da ji je volk pomagal. Bila je začudena, hkrati pa hvaležna. Začudeno je vprašala volka, zakaj jo je začel loviti in zakaj ji je pomagal. Volk ji je nato povedal, da je samo iskal prijatelja, ker se je počutil osamljenega. Nikoli ni imel namena, da bi jo prestrašil. Zahvalila se je volku in odskakljala nazaj.
Postala sta prijatelja in sta si pomagala ter si stala ob strani v vsaki situaciji, ki jima je prišla naproti.
»Dobro se z dobrim vrača.«
Učenka, 8. razred
 Učenka, 7. razred |
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
maj 2017
