Avtor: Tina Žvab | Maj 17, 2017 | Levčki, Oddelki
O DVEH PETELINIH
V mesecu aprilu smo se v mislih znova odpravili na kmečko dvorišče in pogledali, kaj se tam dogaja.
Najprej smo zagledali starega domišljavega petelina, ki se je šopiril med svojimi kokošmi. Bil je glavni in o tem je bil trdno prepričan. Nekega dne se je od nekod vzel mlad petelin in dvoriščna slava ga je močno mikala. Prišopiril se je staremu petelinu pod kljun, vnel se je spopad, perje je frčalo! Staremu petelinu so v bitki kmalu pošle moči, obležal je na tleh in se predal.
Mladi petelin je ponosno skočil na streho kokošnjaka in se zmagoslavno razgledoval po kmečkem dvorišču. V žaru slave in ponosa žal ni opazil roparskega orla, ki mu je spretno krožil nad glavo. Le trenutek – in tudi mladega petelina ni bilo več. Njegova kratkotrajna slava se je končala v orlovih krempljih.
Basen nas uči, da:
- se je prepirom treba izogibati, saj se skoraj vedno končajo slabo;
- se je bolje najprej pogovoriti, saj s tem lahko rešimo veliko težav.
 Kmečko dvorišče je lahko tudi naše gledališče. |
Nežka Dakskobler Markoč in Darja Bricelj
april 2017
Starejši šolarji so se v mesecu aprilu ob nauku »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje« pogovarjali o vrstniških odnosih. Pogosto se namreč zgodi, da vrstniki med seboj niso prijazni, si nagajajo, se norčujejo, zbadajo ali so žaljivi.
Ugotovili so, da so za dobre medsebojne odnose zelo pomembni spoštovanje, prijaznost, razumevanje in sodelovanje.
Ob razmišljanju je nastala basen, ki so jo učenci upodobili tudi v obliki stripa.
Živali v gozdu
Zajec se žoga na jasi v gozdu. Ko mu žoga odleti v bližnji grm, steče ponjo in za grmom zagleda volka, ki se igra z njegovo žogo. Najprej je presenečen, nato pa pogumno zahteva, da mu žogo vrne. Volk ga jezno pogleda in mu pravi: »Seveda, vendar le, če mi boš pomagal.«
Volk mu razloži, da se ob jezeru zabavata sosedov hrček in raca, ki bi jima rad ponagajal. Zajec se mu z veseljem pridruži, saj se mu zdi ideja zelo zabavna. Odideta v bližino jezera, kjer za grmom načrtujeta, kako bosta to izpeljala. Dogovorita se, da bosta raco in hrčka prestrašila z metanjem storžev. Medtem pa ne opazita, da je njun pogovor slišal hrček, ki se je ravno takrat skrival pod grmom. Hitro je stekel k raci in ji povedal, kaj nameravata volk in zajec. Medtem ko volk in zajec nabirata storže, raca in hrček skopljeta veliko luknjo in jo pokrijeta z listjem.
Ko se volk in zajec približujeta jezeru, vidita, da sta raca in hrček zelo dobro razpoložena. V trenutku, ko ju poskušata prestrašiti, padeta v luknjo, ki sta jo izkopala hrček in raca. Presenečena splezata iz luknje, kjer ju pričaka glasen smeh hrčka in race.
»Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«
Učenci 7. in 8. razreda
 Basen v stripu
Učenci 7. in 8. razreda |
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
april 2017
Avtor: Tina Žvab | Apr 10, 2017 | Levčki, Oddelki
V mesecu marcu smo odšli na spomladanski izlet z malo miško – odšla je od doma, ker si je želela videti svet. Mamo je malo skrbelo zanjo …
Miška je najprej obiskala kmetijo, kjer se je zelo prestrašila postavne živali z velikim rdečim klobukom na glavi. Hitro je pobegnila proti mestu. Na poti je srečala prijazno črno žival s svetlečimi se očmi in dolgimi brki.
Le srečnemu naključju se je imela zahvaliti, da se je kmalu znova znašla doma, pri mami. Po miškinem razburljivem opisu dogodkov ji je mama razkrila skrivnost: prijazni brkati gospod je bil namreč maček, najhujši mišji sovražnik, pošast z rdečim klobukom pa miroljubni petelin.
Basen nas uči, da:
- videz vara,
- ljudi okoli sebe ne smemo soditi po njihovi zunanjosti.
 Mesto in vas. |
 Sovražnik ali prijatelj? |
Nežka Dakskobler Markoč in Darja Bricelj
marec 2017
Starejši učenci smo se tokrat pogovarjali o pregovoru »Laž ima kratke noge.« Mladostniki so mnenja, da se v današnjem svetu prepogosto srečujemo z lažjo ali pa vsaj s prikrivanjem resnice, ki pa na koncu vedno pride na dan. Strinjajo se, da je resnica res pomembna, saj z lažjo prizadenemo druge in lahko izgubimo njihovo zaupanje in spoštovanje.
O omenjenem nauku so nastali raznolike basni in likovni izdelki.
LEV, LISICA IN VOLK
Nekega lepega zimskega dne so se v mavrični deželi lev, lisica in volk pogovarjali o šoli. Seveda so želeli vedeti za uspeh drug drugega, zato sta lev in volk vprašala lisico po ocenah. Lisica v šoli ni bila preveč uspešna, toda tega ni hotela priznati. Rekla jima je, da ji gre v šoli zelo dobro. Ponosno se je hvalila, nato pa vprašala še za njune ocene. Oba sta ji povedala, da jima v šoli ne gre preveč dobro. Večerilo se je in oditi so morali domov, toda še prej sta se volk in lev nečesa domislila. Spomnila sta se, kako se je lisica hvalila glede svojega uspeha, in jo prosila za pomoč pri učenju. Lisica je zaskrbljeno privolila. Naslednji dan so se spet dobili in prosila sta lisico, da jima razloži snov, ki je nista razumela. Toda lisica jo je razumela še manj. Ni vedela, kaj storiti, zato je volku in levu povedala resnico. Ko sta ugotovila, da ji v šoli ne gre niti približno tako dobro, kot jima je pripovedovala, sta bila zelo jezna, ker je lagala, zato sta odšla domov. Lisica je bila žalostna, ker sta jo prijatelja zapustila, toda vedela je, da je sama kriva, saj je lagala.
Brina, 7. razred
 Brina, 7. razred |
ŽIVALI NA KMETIJI
Nekega dne so se konj, kokoš, ovca, krava in koza zbrali na sestanku na kokošji kmetiji. Po sestanku je konj rekel: »Nekaj vam bom povedal. Na naši kmetiji smo zelo bogati. Imamo zlat hlev, srebrno hišo ter veliko živali in otrok.« Živali so postale zelo ljubosumne, zato si je vsaka izmislila podobno laž. Le kokoš in ovca sta razmišljali s svojo glavo in ugotovili, da to, kar pravijo druge živali, sploh ni mogoče. Zato sta se naslednji dan odpravili do vsake kmetije posebej, z željo, da si ogledata njihove umetnine. Ugotovili sta, da so se vsi zlagali. Na naslednjem sestanku sta živali soočili z njihovimi lažmi. Vse živali je bilo sram, svoje laži so obžalovale in se vsem opravičile, še posebej pa ovci in kokoši. Živali so tako spoznale, da ima laž kratke noge.
Claudia, 9. razred
 Aleks, 8. razred |
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
marec 2017
Avtor: Tina Žvab | Mar 8, 2017 | Levčki, Oddelki
Februarja smo z mlajšimi učenci prebrali zgodbo o lastnih in tujih napakah.
Jupiter, bog starih Rimljanov, je namreč nekega dne sklical skupaj vse živali na Zemlji. Vsako izmed njih je prijazno povprašal, ali pri sebi najde kakšno napako. Živali so z velikim veseljem govorile le o napakah drugih, svojih lastnih pa niso niti opazile.
In Jupiter? Ob poslušanju živalskih pripovedi se je močno razjezil in zaključil s sestankom. Izkazalo se je namreč, da vsi zelo radi govorimo o napakah drugih, svoje pa nosimo dobro skrite za hrbtom, kakor v nekakšnem nahrbtniku.
Od tod izhaja tudi naslov naše zgodbe – NAHRBTNIK.
Basen nas uči, da:
– imamo vsi svoje vrline in napake,
– preden govorimo o napakah drugih, pomislimo na svoje in jih skušajmo odpraviti.
 Nahrbtnik. |
Nežka Dakskobler Markoč in Darja Bricelj
februar 2017
Februarja so se starejši učenci pogovarjali o tem, kako pomembno je, da smo drug do drugega prijazni, saj lahko z lepo besedo dosežemo svoje cilje in rešujemo spore. Spoznali so, da lahko na ta način spoznavajo nove prijatelje in se počutijo bolje. O tem, da »lepa besedo lepo mesto najde«, so nastale zanimive basni.
DVA KONJA IN OPICA
Na pašniku sta v ogradi zaprta dva konja. Mimo pride opica in sreča prvega konja. Ta je zelo nesramen in z jeznim glasom ukaže opici, naj mu odpre vrata, drugače ne bo dobro zanjo. Opica se prestraši, obrne in steče naprej ter si misli, kako nesramen je. Na drugi strani pašnika pa sreča prijaznega konja, ki jo lepo prosi, naj mu odpre ogrado. Ker jo tako lepo prosi, to naredi in konj svobodno steče proti gozdu.
Nauk zgodbe je: Lepa beseda lepo mesto najde.
Zala, 1. letnik
 Konj in opica.
Aleks, 8. razred |
ZAJEC IN POLŽ
Polž je želel iti v trgovino. Ker je ta zelo daleč, je sklenil, da se bo skril v zajčevo torbo, ko bo zajec šel v trgovino. To je tudi naredil. Ko je zajec prišel do trgovine in odprl svojo torbo, je bil zelo jezen, saj je tam zagledal polža. Mislil je, da mu želi kaj ukrasti. Polž mu je povedal, da je potreboval le prevoz, saj je sam prepočasen. Pogovorila sta se in zajec je rekel, da mu ni težko peljati polža, le iskren naj bo do njega. Kupila sta potrebne stvari in skupaj urno odšla iz trgovine.
Nauk zgodbe je: Lepa beseda lepo mesto najde.
Tajana, 1. letnik
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
februar 2017
Avtor: Tina Žvab | Feb 7, 2017 | Levčki, Oddelki
V mesecu januarju smo pogrešali praznično decembrsko vzdušje, zato smo izbrali basen z naslovom Mačkovi kraguljčki.
Maček pa kraguljčki – se verjetno sprašujete? Hja, kraguljčki so bili v mišjih očeh rešitev, ki bi mačka lahko »ozvočila«, da bi se mišja družba lahko mirno sprehodila po praznično obloženi mizi in pohrustala vse, kar bi se pohrustati dalo.
Dobra ideja, a žal se ni našel mišji junak, ki bi si upal obesiti kraguljčke okoli mačkovega vratu. Zato je v mišjih trebuščkih lakota še naprej vztrajala.
Basen nas uči, da:
‒ je rešitve zelo lahko predlagati, težje pa jih je uresničiti,
‒ moramo v takšnem primeru ponovno razmisliti in poiskati ustreznejšo rešitev.
 Še nekaj zvočil |
Nežka Dakskobler Markoč in Darja Bricelj
januar 2017
Starejši šolarji so v mesecu januarju izbrali nauk »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«. Razmišljali in pogovarjali so se o njegovem pomenu. Ob svojem razmišljanju so napisali in ilustrirali basni, zapisane v nadaljevanju.
Krava in konj
Krava in konj sta se pasla na pašniku. Krava je odšla po vodo, a jo je konj ustavil. Povedal ji je, da pozna pot do reke, kjer lahko popijeta vode, kolikor želita. Krava je vedela, da laže in jo hoče spraviti v past. Odvrnila mu je, naj gre naprej, ona pa bo prišla za njim. Krava je šla do mesta, kjer ima vodo. Tam se je napila. Konj se je spraševal, kje je krava in zakaj je še ni tukaj. Krava ga je dohitela. Konj ji je povedal, kam mora iti. Krava je odšla, konj pa se je vrnil do soda, kjer je bila običajno voda, a je zdaj ni bilo. Tako je ugotovil, da je krava spila vodo, ko mu je rekla, da pride za njim.
Nauk: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.«
Anisa, 7. razred
 Anisa, 7. razred |
G. Jazbec
G. Jazbec je stari jazbec z vrtom, ki je poln zelenjave in prečudovitih rož. A vsako soboto pride mimo zajec in pohodi njegove rože. Nekega dne je g. Jazbec rekel: »Dovolj, zajec bo za to plačal!« Šel je na vrt in skopal luknjo. Naslednjo soboto zajca ni bilo. Jazbec je šel iz hiše iskat zajca, med iskanjem pa je padel v luknjo. Vpil je: »Na pomoč!« Ko je pritekel zajec, ga je zagledal in z nasmehom dejal: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«.
Korina, 9. razred
 Korina, 9. razred |
Pes in mačka
Pes in mačka sta vsak na svojem stolu sedela v razredu. Pes je mačko pohvalil, da ji gre odlično pri pisanju naloge. Mački se je ta pohvala zdela odlična, zato se mu je globoko nasmehnila, a je nekaj trenutkov kasneje videla, da se je pes nasmehnil, češ da ni mislil resno.
Mačka je bila zelo užaljena. Ker se je pes z njo dolgo ukvarjal, ni opazil, da sam nima napisane naloge, zato ga je učiteljica kregala in mu dala enico. Mačka pa je kljub njegovi nevoščljivosti napisala nalogo in dobila petico.
Nauk: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«.
Zala, 1. letnik
 Blažka, 9. razred |
Medved in stenica
Stenica je šla na medveda, da bi mu grenila življenje. Medveda je srbel kožuh, ker je stenica gor in dol skakala po njem. Na koncu medved ni več zdržal, zato je šel v reko. Stenico je odplaknilo in je utonila.
Nauk: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«.
Tajana, 2. letnik
 Jerneja, 8. razred |
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
januar 2017
Avtor: Tina Žvab | Jan 2, 2017 | Levčki, Oddelki
V mesecu decembru so mlajši šolarji prebrali basen Podkovana žaba.
Bil je lep, sončen dan. Na bregu bajerja so se sončile žabe. Po cesti je prikopitljal konj in vlekel voz. Ena izmed žabic je vzdihnila: »Ah, kako rada bi tudi jaz tako kopitljala! Grem h kovaču, da mi naredi podkve.« »Toda žabe vendar nimate kopit! Če ti jih pribijem na podplate, te bo zelo bolelo,« je odvrnil kovač. »Kaj zato, hočem biti najbolj fina, edina podkovana žaba na sveut!«
Kovač je naredil majcene podkve in jih pribil žabi na noge. Joj, kako je bolelo! Žabica pa je potrpela in nato ponosno odkopitljala po cesti proti ribniku. Tedaj je priletela štorklja. Vse žabe so skočile in se skrile na dno ribnika, le podkovana žaba je bila prepočasna. Štorklja jo je pograbila s kljunom in odnesla.
Basen nas je naučila, da:
– bodimo zadovoljni s tem, kar nam je dala narava, in
– slabo konča tisti, ki se preveč ukvarja s svojim videzom.
 Podkovana žaba |
Darja Bricelj in Marta Marenče
december 2016
Starejši šolarji so v mesecu decembru nadaljevali s pisanjem basni. Nastala je basen z naslovom Grdi raček in prijatelji z naukom Ne sodi knjige po platnicah.
Šolarke so besedilo dramatizirale, pripravile sceno in izdelale lutke.
Z lutkovno predstavo so razveselile mlajše šolarje, starše, zdravstveno in pedagoško osebje. Po predstavi so šolarje pod jelko pričakale drobne pozornosti, praznično razpoloženje pa so nam pomagali pričarati tudi mlajši učenci, ki so za vse pripravili okusne slaščice. Tako smo si v prijetnem vzdušju zaželeli srečen božič in vse dobro v novem letu.
Grdi raček in prijatelji (odlomek iz dramatiziranega besedila)
Pripovedovalec: Grdi raček se sprehaja okoli jezera, išče hrano in se pogovarja sam s sabo.
Grdi raček Tine: O, kako sem lačen, brskam in iščem, da bi našel kakšnega črvička, pa pod snegom nobenega ne najdem. Zelo me zebe in tako sem osamljen (žalostno se sprehaja). Noben sošolec me ne mara pa ne vem, kaj sem naredil narobe. Tudi jaz bi rad imel prijatelje in se z njimi igral.
Pripovedovalec: K jezeru se počasi in izgubljeno približuje zebra. Prične piti vodo iz jezera. Ko se napije, se prične razgledovati okoli sebe. Opazi grdega račka in ga ogovori.
Zebra Eva: O, pozdravljen, kako sem vesela, da sam te srečala. Kdo pa si ti?
Grdi raček Tine: Jaz sem Tine, obožujem črve in iščem nove prijatelje. Kdo si pa ti (se čudi raček)? Še nikoli nisem videl nobenega takšnega, kot si ti.
Zebra Eva: Jaz sam zebra Eva. Živela sem v živalskem vrtu, ker pa tam niso lepo skrbeli zame, sem pobegnila. Vendar pa me je zelo strah, lačna sem in osamljena.
Grdi raček Tine: Nič ne skrbi, kar stopi z mano do moje hišice. Pripravil ti bom nekaj za pod zob.
Klara in Mia, 7. razred, Elmedina, 9. razred
Nekaj utrinkov iz lutkovne predstave si lahko ogledate tudi vi.
 Raček in zebra |
 Zajček, lisica in volk |
 Grdi raček in prijatelji |
Srečno, zdravo in zadovoljno novo leto 2017!
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
december 2016
Avtor: Tina Žvab | Dec 5, 2016 | Levčki, Oddelki
V mesecu novembru so mlajši šolarji prebrali basen Zajec in želva.
Zajec se je posmehoval želvi zaradi njene počasnosti. Ta ga je vprašala, če si upa z njo tekmovati v teku. Zajec se je smejal in privolil. Ker pa je bila želva tako počasna, je zajec menil, da lahko med tekmo v senci še malo spi, saj je bil dan zelo vroč. Medtem ko je spal, je mimo prisopihala vztrajna želva, prva pritekla na cilj in zmagala.
Basen nas uči, da:
‒ se ne posmehujemo tistemu, ki je drugačen od nas,
‒ se počasi daleč pride.
 Zajec in želva |
Darja Bricelj in Marta Marenče
november 2016
Starejši šolarji so se v mesecu novembru posvetilu prijateljstvu. Pogovarjali so se, kakšen mora biti pravi prijatelj. Ugotovili so, da prijateljstvo niso le besede, ampak tudi dejanja, zato so ob tem nauku ustvarjali svoje basni.
Zajec in petelin
Nekoč sta živela lisica in volk, vsak sam zase. Napočil je dan, ko sta se spoznala in postala prijatelja. Vendar to ni bilo pravo prijateljstvo. Združila sta se le z namenom, da bi s skupnimi močmi škodovala drugim. Nekega dne sta zagledala na vrtu zajca. Takoj sta ga izbrala za žrtev. Zajec ni vedel, da mu hočeta kaj slabega, zato se jima je približal in ju ogovoril. Lisica in volk sta se začela smejati. Govorila sta mu Puhek Debeluhek. Privoščila mu nista nobene lepe besede. Zajec je spoznal, da se iz njega norčujeta, vendar ni vedel, kaj bi storil. Na srečo mu je na pomoč priskočil petelin. Zajec in petelin sta pomagala drug drugemu in postala dobra prijatelja. Bila sta res prava prijatelja, kar se je pokazalo takoj, ko sta se spoznala. Ko se dva spoznata in postaneta prijatelja, ni pomembno le to, da si zaupata, ampak da se izkažeta tudi v dejanjih.
Nauk »Prijateljstvo niso le besede, ampak tudi dejanja.«
Mia in Klara, 7. razred
 Mia, 7. razred |
Srna in medved
Pravega prijatelja je težko dobiti. Če ga najdeš, so časi, ki jih preživita skupaj, nekaj najbolj čarobnega. Tudi ta basen govori o prijateljstvu med srno in medvedom.
Bila je huda zima in vse živali v gozdu so si poiskale prenočišča in odšle v tople kraje, razen male srne. Tavala in tavala je po gozdu ter iskala skrivališče, kamor bi se skrila pred ledenim vetrom, ki je pihal vedno močneje. Ko je bila že na koncu s svojimi močmi, je zaslišala klic iz daljave. Nekdo jo je klical, vendar ga zaradi snega, ki je padal, ni videla. Sledila je glasu in končno prišla do njega. Pred malo srno je stal medved. Velik do neba in debel kakor slon. Nekaj časa sta se spogledovala, nato pa jo je medved z velikim nasmeškom povabil v svoj brlog. Srna je bila presrečna, zato se mu je dolgo časa zahvaljevala. Medved ji je ves brlog lepo razkazal ter ji nato podal odejico, da se je ogrela. Čez zimo sta tako ostala v brlogu in postala zelo dobra prijatelja. Ko pa je zima minila, se je srna od medveda poslovila in se odpravila na svojo pot.
Ugotovila je, da prijateljstvo niso le besede, ampak tudi dejanja.
Alja Nike, 1. letnik
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
november 2016
