Avtor: Metoda Leban | Mar 8, 2022 | Oddelki, Pikapolonice
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ela_Peroci#/media/Slika:Ela_Peroci_(1).jpg
Ela Peroci (1922–2001) je bila priljubljena pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja.
Njena dela so prevedena v več svetovnih jezikov, prejela pa je tako slovenske kot mednarodne nagrade.
Nekaj njenih misli:
»Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam.«
»Ko je učitelj napisal na šolsko tablo naslov spisa, ki naj bi ga napisali v šoli ali doma, se je v meni utrnil trenutek pravljičnosti.«
»Moje otroštvo je minilo brez pravljic, doma nismo brali,« je ob več priložnostih povedala Ela Peroci. Prva knjiga, v kateri je odkrivala lepoto besed in zgodb, je bila šolska čitanka.
https://www.mladinska-knjiga.si/knjige/za-otroke/muca-copatarica
Med njenimi najbolj znanimi pravljicami sta Muca Copatarica in Moj dežnik je lahko balon.
https://www.mladinska-knjiga.si/knjige/za-otroke/moj-deznik-je-lahko-balon
Viri:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ela_Peroci
https://www.mladinska-knjiga.si/avtorji/ela-peroci
https://old.delo.si/kultura/knjizevni-listi/ela-peroci-otroci-so-ji-vcasih-rekli-kar-muca-copatarica.html
Andreja Čušin Gostiša
februar 2022
Avtor: Metoda Leban | Feb 4, 2022 | Oddelki, Pikapolonice
Vabimo vas na Kras na ogled Pomnika braniteljem slovenske zemlje na Cerju.
 https://www.miren-kostanjevica.si/turizem/cerje/ |
 https://www.miren-kostanjevica.si/turizem/cerje/
|
POMNIK NA CERJU
Pomnik miru stoji na razglednem vrhu Cerje na zahodnem robu kraške planote, od koder se odpira širok pogled na severni del Jadranskega morja, Furlanijo, Dolomite, Julijske Alpe, Vipavsko dolino.
Pobuda za postavitev tega monumentalnega spomenika vsem tistim, ki so se na tem ozemlju borili in so padli, je nastala v rodoljubni organizaciji TIGR. Arhitekturno rešitev so izdelali študentje Fakultete za arhitekturo pod vodstvom dr. Darka Likarja. Zasnovali so objekt z osnovnim motivom trdnjave in stolpa.
Tako lokacija kot arhitekturna in vsebinska zasnova pomnika sta skrbno premišljeni. Vsebinska zasnova določa predstavitve določenih obdobij slovenske zgodovine v vsakem nadstropju.
V neposredni bližini Pomnika so speljane Poti miru na Krasu. Po mirnih, neokrnjenih predelih kraške planote, po stezah in nekdanjih vojaških cestah nas vodijo na ogled spomenikov in pestre zapuščine prve svetovne vojne. Vse poti so urejene in označene, primerne tako za pohodnike, kolesarje kot tudi za konjenike. Obiskovalci lahko izbirajo med manj ali bolj zahtevnimi izleti in se podajo na daljšo ali krajšo pot po planoti, od koder se odpirajo čudoviti razgledi tako na morska prostranstva kot na alpske vrhove.
https:/www.miren-kostanjevica.si/turizem/cerje/
V Pomniku je dvorana z zvezdnatim nebom, v tleh pod steklom pa je zapis začetka 2. Brižinskega spomenika.
https://www.miren-kostanjevica.si/turizem/cerje/
Takole izgleda ta del 2. Brižinskega spomenika na rokopisu.
https://si.aleteia.org/2018/08/20/to-so-rokopisi-ki-so-za-slovence-neprecenljive-vrednosti/
Prevod v sodobno slovenščino pa se glasi: Če bi ded naš (Adam, op. p.) ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti.
https://si.aleteia.org/2018/08/20/to-so-rokopisi-ki-so-za-slovence-neprecenljive-vrednosti/
BRIŽINSKI SPOMENIKI
so prva tri besedila (rokopisi) v t. i. zgodnji slovenščini, ki se seveda razlikuje od današnje sodobne slovenščine, saj so bila napisana okrog leta 1000 našega štetja.
Napisana so v latinični pisavi, imenovani karolinška minuskula. Tudi ta pisava se zelo razlikuje od današnje gajice, ki je tudi latinična pisava (za razliko od na primer cirilične pisave ali kitajskih znamenj).
Ta tri besedila so tudi prva besedila kateregakoli slovanskega jezika, napisana v latinici.
Hranijo jih v Bavarski državni knjižnici v Münchnu. Našli so jih namreč v knjižnici na Bavarskem v kraju Freising, za katerega se je uveljavilo poslovenjeno ime Brižinje (tudi Brižine, Brižinj) – od tod torej ime Brižinski. Na obisku v Sloveniji so bili prvič in do zdaj edinkrat leta 2004, ko smo se pridružili Evropski uniji. Skupaj z nekaterimi drugimi srednjeveškimi rokopisi s slovenskimi besedili so bili razstavljeni v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Zakaj pa jih imenujemo spomeniki? Zaradi neprecenljivega pomena za slovenski jezik in kulturo.
Andreja Čušin Gostiša
januar 2022
Avtor: Metoda Leban | Dec 22, 2021 | Oddelki, Pikapolonice
Odidimo v decembru na pravljično potovanje s pravljičarjem Hansom Christianom Andersenom, ki sta ga za nas zapisala in narisala Heinz Janisch in Maja Kastelic.
Avtor besedila je torej Heinz Janisch, avtorica ilustracij pa Maja Kastelic, ilustratorka, ki smo jo predstavili že v prejšnji, novembrski novički. Ker je knjiga izšla v nemškem jeziku, je besedilo v slovenščino prevedla Neža Božič.
Že na začetku knjige (prav lahko ga tudi spregledamo) nas pozdravi pomenljiv Andersenov citat:
»Najlepša pravljica je življenje samo.«
In res, na Andersenovem potovanju, kjer se pravljičar pogovarja z majhno deklico, nam Andersen razkriva svoje življenje, ki je pravcata pravljica, ilustrirana v mehkih rjavkastih tonih, ki nas odpeljejo v preteklost. Ilustracije s potovanja in ilustracije pravljic pa Maja Kastelic nariše v (različnih) barvah, vendar se tudi te dvoje ilustracije med seboj razlikujejo v načinu risanja in tudi v intenzivnosti barv.
Na risbah najdemo tudi motive iz drugih pravljic (lahko iščete njihove naslove in pripovedujete njihove zgodbe), slikarka pa nariše motive iz Andersenovih pravljic Leteči kovček, Palčica, Kraljična na zrnu graha, Grdi raček, Bedak Jurček, Cesarjeva nova oblačila, Snežna kraljica.
Deklica gospoda Andersena vpraša, ali v pravljicah piše o sebi ali si je vse izmislil. Andersen pravi, da v nekaterih pravljicah piše tudi o sebi. Morda pa piše tudi o nas.
Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena se konča, vendar ga lahko prebiramo znova in znova, tako kot njegove pravljice in zgodbe drugih avtorjev, ki nam krajšajo ali daljšajo, odvisno od dojemanja časa, dneve in noči.
Andreja Čušin Gostiša
december 2021
Avtor: Metoda Leban | Dec 5, 2021 | Oddelki, Pikapolonice
November je mesec, v katerem se začnemo pripravljati na praznike. Je najtemnejši jesenski mesec, čeprav se nam zdi, da je že zima. V novembru se tradicionalno odvija slovenski knjižni sejem, ki je letos že 37. po vrsti, vendar ne poteka v živo, ampak v e-obliki, in sicer od 22. 11. do 5. 12. 2021.
Tako je november tudi mesec branja in nakupovanja knjig, pa seveda mesec
za občudovanje lučk, ki bodo svoj vrh doživele v božično-novoletnih praznikih.
In kaj vse beremo?
Beremo pesmi, romane, stripe (grafične knjige oz. romane), dramska besedila, pravljice, fantastične zgodbe, eseje, strokovne knjige, publicistične in strokovne članke v časopisih in revijah …
Beremo in razbiramo pa tudi različne znake in znamenja, na primer prometne znake pa sledi v snegu, solze in smeh na obrazu …
Pikapolonice pa vam tokrat v branje predlagamo prav posebno knjigo, knjigo brez besed, kjer si zgodbo s pomočjo ilustracij in svoje domišljije lahko naredite sami. To je slikanica z naslovom Deček in hiša, avtorice Maje Kastelic.
V Bolnišnični šoli smo to slikanico prebirali v šolskem letu 2015/2016.
Zgodbe in ilustracije, ki so nastale ob prebiranju te nenavadne in čudovito lepe slikanice, so zbrane v našem šolskem spletnem časopisu Utrinki in jih lahko prebirate na naši spletni strani
https://www.bolnisnicna-sola.si/files/2016/06/Utrinki-2016.pdf
Lepo vabljeni k branju naših zgodb in tudi zgodb iz drugih spletnih Utrinkov.
https://www.bolnisnicna-sola.si/projekti/utrinki/
Andreja Čušin Gostiša
november 2021
Avtor: Metoda Leban | Nov 1, 2021 | Oddelki, Pikapolonice
Oktober je jesenski mesec, ko se dan nezadržno krajša, noč pa daljša in si lahko vzamemo več časa za branje, zgodbe in pogovore.
Kot pravi pesnica Bina Štampe Žmavc v slikanici Muc Mehkošapek, si je treba vsake toliko »vzeti eno muco časa« za lepe stvari. Zgodbo o Mehkošapku si lahko preberete tudi na spletu, vendar je knjiga z ilustracijami Svjetlana Junakoviča seveda čisto drugo doživetje.
Mi pa smo se tokrat posvetili Sovici Oki Svetlane Makarovič. Brali smo, se pogovarjali in ustvarjali.
Irma, 2. razred
Prebrali in poslušali smo tudi pesem Svetlane Makarovič Čuk na palici.
Irma, 2. razred
Prebirali smo slikanico Zeleni in Sivi otok Ivana Gantsheva in se pogovarjali o tem, kako pomembno je, da skrbimo za svoj planet. Samo tega imamo in od njega smo odvisni. Ko skrbimo zanj, v resnici skrbimo zase, za svoje zdravje in dobro počutje.
Jurij si je zamislil zgodbo o otrocih, ki se v šolo peljejo z ladjo, saj na njihovem otoku ni niti dovolj prostora niti dovolj dreves, travnikov, gora …
Jurij, 3. razred
V prihajajočih mesecih vam želimo veliko dobrega branja.
Andreja Čušin Gostiša
oktober 2021
Avtor: Metoda Leban | Okt 7, 2020 | Oddelki, Pikapolonice
V septembru smo se pogovarjali o vesolju. Brali smo domišljijske pesmi o njem pa tudi spoznavali stvarna dejstva o planetih v našem osončju in njihovih značilnostih; kako veliki so, kakšni so videti, kako si sledijo v zaporedju do Sonca.
Tretješolka Neža je narisala tri od njih. Naša Zemlja seveda ni največja, je pa za nas najpomembnejša.
Skupaj z Nežo sva napisali tudi pesem o vesolju. Iskali sva verze in rime in sestavili akrostih VESOLJE.
S pomočjo knjige Zvezdogled Dore avtorice Ane Košir smo si ogledali, kako na nebu vidimo zvezde v različnih letnih časih. Septembra smo vstopili v jesen in zvezdnato nebo se je spet spremenilo. Na nebu pa lahko poleg poznanih ozvezdij (mali in veliki medved, mali in veliki voz …) najdemo tudi nova ozvezdja, če le uporabimo svojo domišljijo.
Ker imamo veliko domišljije, je sedmošolka Vida narisala, kako si predstavlja bitje iz vesolja, vesoljko.
Le ozrimo se v jasno septembrsko nebo in poiščimo svoje zvezde in svoje vzorce!
Andreja Čušin Gostiša
september 2020
