Hobotnice | Bolnišnična šola Ljubljana

Ljudje, prižgimo luč!

Avtor: Metoda Leban | Jan 6, 2019 | Hobotnice, Oddelki

December je najtemnejši mesec v letu, zato si prižigamo lučke in svečke. Mi pa smo se pogovarjali o pesmi Ljudje, prižgimo luč. Pesem pa ima še poseben čar v izvirni deklamaciji Frana Milčinskega Ježka.

https://www.youtube.com/watch?v=6WSqmcW8DNI

Milčinski Ježek: LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Iz oken vsake hiše
naj prek dežel in mej
srebrno cesto riše,
da bomo šli po njej.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Za otroke naše male:
ko njihov bo ta svet,
naj vrt jim bo, ne skale,
kot bil milijon je let.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati,
da bodo – kdove odkod –
utrujeni soldati
domov spet našli pot.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

Tisočero luči (foto: M. Topić)

Učenci in dijaki so odgovarjali na vprašanje: Kaj je LUČ v pesmi?

LUČ je, da nam je svetlo.

Kadar je LUČ, nas ni strah.

LUČ pomeni, da izgine sovraštvo.

Če je LUČ, vidimo.

LUČ v srcih je ljubezen. Človeška toplina.

Če nam sveti LUČ, si vidimo obraze.

Kadar je tema, mi mami prižge LUČ, pa je.

Mojca Topić
december 2018

Knjižni molj

Avtor: Metoda Leban | Dec 5, 2018 | Hobotnice, Oddelki

Veste, kdo je knjižni molj?

Knjižni molj
Jan, 6. razred

Knjižni molj (Angleži pa nimajo molja, ampak črva – book worm) je nekdo, ki ZELO rad prebira knjige. Lahko se štejem med nje. Torej sem jaz, Jan, knjižni molj.

Zelo rad berem, najraje smešne in napete zgodbe. V zadnjem času sem prebiral zbirko pisatelja Primoža Suhadolčana Živalske novice 1, 2 in 3. Ker imam tudi ZELO rad živali, so mi bile te knjige pisane na kožo.

Živalske novice

Priporočam vam, da jih preberete. Ob njih se boste zabavali, se krohotali, včasih pa se tudi malo zamislili. Knjige so napisane kot zbirke časopisnih člankov o živalih. Nekatere so zelo smešne, druge pa ne. Lahko bi rekel, da so podobne basnim, ker imajo živali človeške lastnosti. Dobre in slabe. Vse zgodbe pa so zelo prijazne. Knjige imajo tudi zelo zabavne črno-bele ilustracije ilustratorja Aleša Hrovata. Podobne so stripom in lepo dopolnjujejo novice. Najzabavnejše novice so Kako naučiš kuro znesti jajce, Lakota napada in Zver v kopalnici. Vse pa premaga Kako naučiš kuro znesti jajce. Ob njej sem se tako krohotal, da so mi tekle solze. Všeč sta mi bili Primoževa vztrajnost in domiselnost. Ker kure pač ne moreš učiti nesti jajc. To naredijo same, ko se za to odločijo.

Živalske novice vam priporočam, čeprav niste knjižni molji. Mogoče pa postanete prav zaradi njih in se tudi vi znajdete v živalskih novicah.

Jan, 6. razred

Mojca Topić
november 2018

Jesen

Avtor: Metoda Leban | Nov 7, 2018 | Hobotnice, Oddelki

Čisto tiho in skrivaj je prišla v naš kraj.
Barvic brez števila nosi in na liste jih trosi.

Mira Voglar

Ja, uganili ste, to je jesen.

Oktober je pravi jesenski mesec. Uživamo v toplem jesenskem soncu in melodiji šelestenja odpadlega listja. Narava se umiri in pripravlja na zimski počitek.

Prebirali smo slikanico Gospa Jesen avtorice Žive Viviane Doria in se pogovarjali, kako se narava spreminja, umirja, in čemu je tako.

Še preden pa se narava povsem umiri in zaspi, nas zasuje s toplimi živopisnimi barvami. Skušali smo jih poustvariti tudi mi.

Martina, 4. r

Anja, 1. r

Ariola, 1. r

Seveda pa ob koncu meseca oktobra že tradicionalno povsod izrezujemo in krasimo buče. Mi pa smo prijazne buče in duhce izrezovali kar iz papirja.

Mojca Topić
oktober 2018

Prvošolka

Avtor: Metoda Leban | Okt 5, 2018 | Hobotnice, Oddelki

Živijo, sem prvošolka. Komaj sem čakala, da tudi jaz prestopim šolski prag. V svoji šoli imam 16 sošolk in sošolcev ter kar dve učiteljici. Super se imamo. Učimo se risati črte, barvati, poslušamo zgodbice in pesmice in veliko prepevamo. V bolnišnični šoli pa sem dvakrat na teden in imam učiteljico samo zase. Tudi midve se imava super. Veliko bereva, rešujeva naloge in se včasih tudi igrava. Zadnjič sva se učili pesmico Barčica po morju plava. Da nisva prepevali sami, sva si pomagali z otroškim zborčkom: https://www.youtube.com/watch?v=n3N7Y76O-Uk

Potem pa sem barčico še naslikala s temperami in trganko. Vam je všeč?

Odnesla sem jo v svojo šolo, kjer zdaj z barčicami sošolk in sošolcev krasi zid v učilnici.

Mojca Topić
september 2018

18. Tabor sonca in radosti

Avtor: Metoda Leban | Jun 27, 2018 | Hobotnice, Oddelki

Planica, junij 2018

V današnjem svetu si težko vzamemo čas za ljudi okoli sebe, zato pa smo si ga mi vzeli za naš mali tabor, ki je letos potekal v Planici.
Naš čudoviti tabor se je začel v petek okoli ene popoldne, ko smo vsi neučakani prišli pred Pediatrično kliniko v Ljubljani. Kot se spodobi, smo pozdravili vse nam že znane sobolnike, učiteljice, vzgojiteljico in zdravstveno osebje. Poslovili smo se od staršev in se vkrcali na avtobus. Pot do Planice je hitro minila, saj nas je vmes čakal še ogled Planinskega muzeja v Mojstrani. Tam nas je po rogljičkasti malici že čakal gospod Požgavc, ki je predstavil Aljaža in njegov stolp pa tudi zgodovino alpinizma.
Ste vedeli, da so železje za Aljažev stolp prinesli na Triglav tako, da so si planinci kose železa navezali na telo in jih nosili na vrh Triglava?

Vodička nam je razdelila tudi hribovsko malico, da nas ne bi premagala lakota. Kruh in jabolko, kot v starih časih. Izvedeli smo vse mogoče stvari, doživeli tudi hudo nevihto. Po tej dogodivščini smo se poslovili od vodičke in gospoda Požgavca in se odpeljali v Planico. Zagledali smo skakalnice in takoj vedeli, da smo prispeli. Nastanili smo se v sobe, imeli še nekaj prostega časa in že je bil čas za večerjo. Po večerji smo se še nekaj časa družili in praznovali Filipov 19. rojstni dan. Polni pričakovanja sobotnih dogodivščin smo se odpravili spat.
Naslednji dan smo po zajtrku začeli s še več dogodivščinami. Letos smo tradicionalni lov na zaklad pripravili najstarejši udeleženci tabora, in sicer za vse druge, mlajše otroke in vse osebje. Imeli smo veliko dela z načrtovanjem in s pregledovanjem terena. Lov na zaklad pa je potekal popoldne.
V ustvarjalnih delavnicah smo izdelali vsak svoj Aljažev stolp, zelo natančno po fotografiji in knjigi o Aljaževem stolpu. In še enega velikega, na katerega smo se podpisali ter ga nato odnesli domov na Pediatrično kliniko.

Vse to garanje nas je utrudilo, k sreči je bil čas za kosilo. Po okusnem kosilu smo imeli prosto, nato pa smo si šli pogledat spust dr. Novljana in Katje po žični drči (zip line). Bilo je tako zanimivo, da smo se takoj hoteli spustiti še mi, ampak naš spust je bil na vrsti v nedeljo.
Po ogledu spusta smo le dočakali lov za zakladom. Najprej smo vse razdelili v skupine. V vsaki so bili en zdravnik, ena učiteljica in ena medicinska sestra ter mlajši otroci. Vsaka skupina se je v lov podala zelo zagnano. Priznamo, gesla in navodila so bila res težka, ampak če so tekmovalci pozorno poslušali razlago vodičke v Planinskem muzeju, so poznali vse odgovore. No, kar se vprašanj tiče, so otroci znali več kot odrasli. Vsem skupinam pa je le uspelo ugotoviti geslo.

Po vsem tem tekanju nas je čakala večerja. Po večerji so zunaj medicinske sestre s Filipom in Aleksom pripravile šov Zvezde plešejo, tekmovalci so bili zdravniki, vzgojiteljica in starši malih otrok. Spopasti so se morali s težkimi plesi in kritiko neizprosnih žirantov. Žirija je tudi razglasila zmagovalca.
In po šovu je le prišel čas, ki smo ga vsi nestrpno čakali, razglasitev rezultatov lova za zakladom. Vsak je dobil manjšo nagrado in velik aplavz. Vendar ni pomembno, kdo zmaga. Zmagali smo vsi, tekmovalci in tisti, ki smo ga pripravili, saj je druženje največji zaklad. Po razglasitvi smo imeli prosto in kmalu je bila ura toliko, da smo se odpravili spat.
In tu je bila že nedelja, to pa je pomenilo spust po žični drči. Po zajtrku smo pospravili sobe in se slikali pred našim stolpom.

Odhiteli smo proti skakalnici in se pripravili na spust. Na prvem mestu je bila varnost, zato so nam povedali, kaj vse moramo upoštevati. V polni opremi smo šli na gondolo in se peljali do vrha. Samo še nekaj stopnic nas je ločilo do spusta. Vsi smo se spustili, tudi tisti, ki so se najbolj bali. Čisto majčkene otroke so vzeli v tandem zdravniki, učiteljice ali eden od staršev. Ko smo vsi prispeli na dno in se slekli iz oprave, nas je že čakalo kosilo.

Po kosilu smo počakali avtobus, in ko smo ga zagledali, smo se razveselili odhoda domov. Bili smo namreč zelo utrujeni. Čisto nov in zelo udoben avtobus nas je odpeljal proti Pediatrični kliniki, vmes smo se ustavili v Kranju in se tam poslovili od nekaj prijateljev. Ob prihodu pred Pediatrično kliniko smo vzeli svoje stvari in pozdravili svoje starše. V solzah (ne pretiravamo) smo se poslovili od prijateljev, še posebej od najstarejših, saj je bil zanje to zadnji tabor.

To je bil 18. Tabor sonca in radosti, to pomeni že 18 vikendov, 36 dni, 864 ur in nešteto čudovitih spominov.

Se vidimo naslednje leto!

Hana, Petra, Tamara

Mojca Topić
junij 2018