Vezenje imen in inicialk

Vezenje je tehnika, ki zagotavlja dolgo obstojnost izdelka. Z otroci na oddelku smo se najprej pogovarjali o tem, ali imajo doma kaj izvezenega, in vsi so dejali, da imajo.

Ugotavljali smo, da lahko vezemo na brisače, robčke, delovne obleke, kape majice … Za vezenje lahko uporabljamo materiale:  tekstil, usnje, platno, flis, žamet … Na tekstil lahko na primer vezemo  našitke. Vezenje je lahko tudi lep okras ali dodatek stvarem.

Mi smo vezli na trši papir – šeleshamer. Najprej smo nanj s svinčnikom na veliko napisali svoje ime, vzdevek ali svoje inicialke. Nato smo na te črke s konico svinčnika v enakem zaporedju previdno naredili luknjice. Nazadnje smo z različnimi barvnimi prejami izvezli to, kar smo napisali.

Nastalo je osem izdelkov. Vsi učenci so svoje izdelke odnesli domov, ker so jim bili tako všeč. Izdelki so bili narejeni natančno in z veliko mero potrpežljivosti.

 

Andreja Gumilar
september 2017

Umetnina meseca

V letošnjem šolskem letu bomo na oddelku žogic nogic vsak mesec spoznavali novo likovno umetnino, ki nam bo predstavljala navdih za ustvarjanje.

Po vzoru projekta Gremo ven!, sodelovalnega projekta ulične umetnosti (street art), ki si ga je zamislil francoski umetnik Julien de Casabianca, si želimo, da bi vsi skupaj (otroci, starši, osebje) v mesecu dni ustvarili reprodukcijo izbrane umetnine.

Za septembrski navdih smo izbrali Zlato ribo, ki jo je naslikal slikar Paul Klee.

 
V mesecu septembru nam je prvi izziv že uspel.
Predstavljamo vam našo umetnino, veliko skupinsko reprodukcijo, ki je nastajala ves mesec.

Ali ni reprodukcija še bolj zanimiva kot original?

 

Pogledate si lahko tudi animacijo in si preberete pesem. Obe sta prav tako nastali po navdihu Zlate ribe.
Pesem je nastala pri uri slovenščine pod mentorstvom učiteljice Manje Žugman.

__________________ 


Zlata ribica

Po domače rekli smo ji Zlatka,
po vodi plavala je kot ena lahka
plastična lopatka.
V akvariju ji je bilo lepo,
za njo pridno smo skrbeli
in radi jo imeli.
Dobro smo jo poredili
in mačku sline pocedili.
Še dobro, da zverinica se vode boji
in da naša Zlatka lahko še naprej brezskrbno živi.
 
Jaka, 6. razred
 
 

Tina Žvab
september 2017

 

Uresničena želja

Na našem oddelku so vzgojitelji, ki skrbijo, da je otrokom ob hospitalizaciji lažje in prijetneje. Pripravili so jim že veliko lepega.

Dogodek, ki se je zgodil ta mesec, pa je nekaj posebnega. Vzgojiteljica Maja je med pogovorom z učencem Nikom, 7. razred, razbrala njegovo dolgotrajno in zares veliko željo; to je polet s helikopterjem. Posredovala jo je Lions klubu, ki uresničuje želje bolnih in hospitaliziranih otrok. Po posvetovanju s starši in medicinskim osebjem se je akcija začela.

Presenečenje je doživel ravno na svoj 13. rojstni dan. Podarili so mu čokoladno-sadno torto, helijev balon v obliki helikopterja in namig, da ga v naslednjih dneh čaka polet s helikopterjem družbe Flycom. Zaradi vremena je moral počakati tri dni, a je bilo vredno. V Lesce, kjer ga je čakal helikopter, ga je spremljala cela družina, vzgojiteljica Maja, medicinski tehnik Zoran in gospa Klavdija, predstavnica Lions kluba.

Največ o tem dogodku povedo fotografije in Nikova zahvala ob njegovi veliki uresničeni želji.

 

Zahvala učenca Nika

Spoštovana gospa Klavdija Uršič iz Lions kluba in gospod Roman Bernard iz kluba FlyCom!

Od nekdaj sem si želel poleteti s helikopterjem. Ker pa je bil to prevelik finančni zalogaj za moje starše, sem te sanje že opustil. Potem pa ste me vi čudovito presenetili in mi dali to posebno, prekrasno darilo. Pa naj začnem na začetku.

Začelo se je tako, da je nekega popoldneva prišla k meni vzgojiteljica Maja. Začela sva se pogovarjati o različnih stvareh. Pogovor je nanesel tudi na helikopterje in na mojo srčno željo. Takrat se mi še sanjalo ni, da se mi bodo sanje res uresničile.

Izvedel sem, da je vzgojiteljica Maja mojo željo posredovala gospe Klavdiji Uršič iz Lions kluba, ki izpolnjuje želje meni podobnim otokom.

Ko sem praznoval svoj trinajsti rojstni dan in je bilo ob meni veliko ljudi, tudi starši in sestri, je v spremstvu vzgojiteljice Maje v bolniško sobo vstopila gospa Klavdija. V rokah je držala helijev balon v obliki helikopterja in voščilnico za rojstni dan. Sprva sem mislil, da so to le sanje in ne resničnost. Vprašala me je, katera je moja največja želja. V tistem trenutku sem se ozrl skozi okno in usmeril pogled na helikoptersko pisto nad Kliničnim centrom. Moje srce je začelo hitreje biti. Ko sem rekel, da je moja želja poleteti s helikopterjem, mi je gospa povedala, da se mi bo ta želja uresničila. Preplavil me je nepopisno lep občutek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Bil sem res srečen. Presenečenje pa ni bil le helikopter, ampak tudi čokoladno-sadna torta, ki smo jo kasneje v igralnici tudi snedli. Bila je res slastna. Ves  čas praznovanja sem bil zelo srečen. Tudi fotografirali smo se.

Konec tedna pa smo tudi poleteli. Še sedaj vsak dan s starši in sestrama ter medicinskim osebjem, vzgojitelji in učiteljico podoživljam te prečudovite trenutke, ko sem letel s helikopterjem. Občutki med oblaki ob pogledu na neokrnjeno naravo pod nami so bili fenomenalni. Sedeti ob pilotu pa je bila zame posebna čast. Pokazal mi je, kako delujejo aparature, kar mi je bilo res zelo zanimivo. Polet je trajal približno 25 minut. Težko opišem vse prelepe občutke, ki sem jih ob tem doživljal.

Še enkrat bi se rad zahvalil vsem; gospe Klavdiji in gospodu Romanu za organizacijo tako lepega izleta in izpolnitev moje srčne želje. Pa tudi skrivnostni osebi, ki je spekla torto. Zahvaljujem se tudi gospodu Toniju iz podjetja GOopti, ki me je varno pripeljal na letališče in nazaj v bolnišnico. Še posebej bi se rad zahvalil medicinskemu tehniku Zoranu, ki je šel z menoj in bil ob meni v helikopterju, ter vzgojiteljici Maji, ki je prisluhnila moji želji.

Hvala za tako lep, nepozaben dan, ki se mi je za vedno globoko vtisnil v spomin.

Hvala Vam,
Nik Černigoj

 

.

.

.

 

.

Andreja Gumilar
junij 2017

Počil je lonec – šolskega leta je konec!

Preden pa se poslovimo, še zgodba o tem, kaj se zgodi, če imamo slabe namene …

Miš si je želela prečkati reko. Plavati ni znala, v bližini ni bilo mostu. Prestrašeno miško je skrivaj opazovala žaba. Pristopila je k njej in ji ponudila pomoč. Predlagala ji je, naj spleza na njen hrbet. Mišjo tačko bi povezali skupaj z žabjim krakom in tako skupaj preplavali reko. Tako se miška ne bi utopila, četudi bi padla v vodo. Žabica pa je ob tem predlogu imela še skrite namene – miško je pravzaprav nameravala utopiti in jo pojesti.
Miški je bila ideja všeč, a je imela skrite namene tudi sama. Ko bi priplavali na drugi breg, je nameravala potegniti za vrvico, žabo odvleči na kopno in jo pojesti.
Tako sta se žaba in miška navidezno vedli kot dobri prijateljici, a je vsaka od njiju imela svoj skriti načrt.
Zvezali sta si tačko in krak ter se odpravili v vodo. Ko sta se že približevali bregu, se je žaba potopila. Miš je spoznala, da je v nevarnosti, zato je začela kričati in brcati z nogami. Ker sta bili zvezani skupaj, ni mogla nobena naprej.
Kričanje in nenavadno dogajanje v reki je opazil sokol, ki je iskal svoj plen. Hitro se je spustil proti gladini reke, zagrabil miš, hkrati pa je iz vode potegnil še žabo. Obe je odnesel s seboj in tako sta obe plačali svojo nepoštenost.

Basen nas uči, da se vse, kar naredimo s slabim namenom, pravzaprav slabo konča za nas same. Prav tako pa se izogibajmo lažnim prijateljstvom.

»Takole je bilo …«

Nežka Dakskobler Markoč
junij 2017

 

Junij je mesec, ko že vsi nestrpno pričakujemo počitnice in tople ter sončne poletne dni. Tako se nam je zdel nauk »Za dežjem vedno posije sonce« za našo basen v tem mesecu zelo ustrezen. Ob pogovoru s šolarji na oddelku smo ugotovili, da se za vsako težavo najde rešitev, torej da za dežjem vedno posije sonce. Tako so nastale zanimive basni s čudovitimi barvnimi ilustracijami.

 

Počasen želvak Rudi

Bila je pomlad. Vse živali so srečno skakljale in letale naokrog. Kar žarele so od veselja, razen želvaka Rudija.
Ves čas je bil žalosten in potrt. Nihče ga ni mogel spraviti v dobro voljo. Pa seveda nihče niti ni vedel, zakaj je tako potrt. Nekega popoldneva je k želvaku privihrala prepelica Meta. Bila je najbolj pozitivna žival, kar ste jih kdaj srečali. Potrkala je na želvakova vrata in vstopila. Želvaku je pripovedovala o svojem življenju in seveda o svojih novih vnukih, ki so se ravnokar izvalili na svet. On pa nič. Niti najmanjšega nasmeška ni prikazal na obrazu. Prepelica je to opazila in povprašala želvaka o tej njegovi žalosti. Sprva seveda ni hotel spregovoriti, potem pa se je opogumil. Povedal ji je, zakaj je zadnje čase tako kisel. Izvedela je, da vzrok tiči v tem, da se je naveličal počutiti počasen in da bi rad dohajal druge, zdaj pa je  zmeraj zadnji. Prepelica ga je potrepljala po oklepu. Nato pa se je nečesa domislila. Nič ni spregovorila, samo hitro je odhitela ven. Želvak je bil zdaj še bolj žalosten, saj je mislil, da ga prepelica ni hotela več poslušati. Žalostno je zavzdihnil in se odpravil spat. Naslednje jutro je zaslišal trkanje na vratih. Zdelo se mu je čudno, saj ga po navadi ni nihče obiskal tako zgodaj zjutraj. Vstal je in odprl vrata. Osupel je. Na vratih je zagledal prepelico in mnogo drugih živali. Prepelica je prišla do želvaka in mu izročila kotalke. Povedala mu je, da so se vse živali potrudile, da bi izdelale to darilo zanj. Želvak se je nasmejal in zahvalil vsem. Zdaj se želvak Rudi veselo kotalka in je hitrejši kot kadarkoli prej.

Učenka, 8. razred

Učenka, 8. razred

Vrana Jana

Bila je vrana Jana, ki je bila zelo prijazna. Imela je veliko prijateljev in rada se je zabavala. Bližala se je zima in Jana ni imela nič hrane. Bila je lačna, a ni mogla storiti nič. Hotela je obupati in se vdati. Zaspala je. Ko se je zbudila, je bila že pomlad. Kar naenkrat je zagledala veliko češnjo z veliko sadeži. Bila je vesela in ni bila več lačna. Videla je, da se po slabi zimi lahko pojavi dobra pomlad.

Učenka, 8. razred

Učenka, 8. razred

Osamljena morska zvezda

Nekoč je bila osamljena morska zvezda. Ostale zvezde so jo odganjale stran. Celo življenje je živela v samoti in zato je nekega dne pobegnila od doma. Ostale morske zvezde so jo neznansko pogrešale, osamljena morska zvezda pa je našla raka samotarja. Ta je bil prav tako osamljen in izgubljen. Povedala sta si svoji življenjski zgodbi in se objela ter postala večna prijatelja. Morska zvezda se je vrnila k ostalim. Morske zvezde so se ji opravičile in jo za zmeraj imele rade. Sprejele so jo medse.

Učenka, 7. razred

Učenka, 7. razred

 

Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
junij 2017

Ekskurzija ob zaključku šolskega leta na URI – Soča

S kajakom po morju.

Pogledi na morsko dno.

Učencem in učenkam bolnišnične šole na URI – Soča smo ob koncu šolskega leta njihov trud, vztrajnost, delo, ustvarjalnost nagradili na prav poseben način.

V sodelovanju s podjetjem Span, d.o.o., fotografom Arnejem Hodaličem in fotografinjo Katjo Bidovec smo se odpravili na izlet na slovensko obalo.

Ekskurzije se je udeležilo 11 učencev in učenk bolnišnične šole, ki so bili v tem šolskem letu dalj časa vključeni v bolnišnično šolo, in 11 spremljevalcev.

Naš prvi postanek je bil na Debelem Rtiču, kjer so se učenci in učenke učili veščin vožnje s kajakom, s supom, se potapljali in plavali.

Priveslali in prisupali smo do svetilnika in nazaj.

Po športnih dejavnostih smo se odpeljali v Piran, kjer smo si z ladjico Subaquatic ogledali znamenitosti Pirana in pokukali na morsko dno.

Ribe so priplavale čisto do nas.

Po vožnji z ladjo smo se posladkali s sladoledom in učenki Neži podelili pohvalo za vztrajnost in trud za sedemmesečno delo v bolnišnični šoli in priznanje za bralno značko.

Neža je ponosno prejela pohvalo.

 

VTISI UČENCEV IN UČENK

Všeč mi je bilo kopanje v morju, plavanje, igranje z žogo in potapljanje. Peljal sem se z ladjico. Na ladjici sem gledal ribe, videl sem veliko kormoranov. Kapitan Mitja nam je povedal, da kormorani zelo hitro plavajo in se potopijo v globino do 40 m.

Kris Reja, 9 let

Ohladitev v vodi zelo prija.

 

Zelo sem bila vesela povabila na zaključni izlet, saj sem v letošnjem šolskem letu preživela 56 dni na Soči in tudi v bolnišnični šoli.
Res sem se ves čas zelo trudila, zato je bilo moje veselje še toliko večje. Uživala sem v druženju in v vseh dejavnostih.
Hvala, da ste me povabili na izlet.

Zala, 11 let

Zala in Arne se odpravljata proti morju.

 

Veslal sem do svetilnika in nazaj. Plaval sem v plitvi vodi. S prijatelji smo si metali žogo. Na ladji smo gledali na morsko dno.
S prijatelji smo se družili in zabavali.
Počutil sem se zelo, zelo dobro.

Vid, 10 let

Vid vesla proti svetilniku.

 

Peljal sem se s kajakom in z ladjico. Gledal sem pod vodo in se družil z Vidom. Počutil sem se zelo dobro in občasno grozno.

Marko, 11 let

Veslanje je velik užitek in sproščanje.

 

Kopal sem se v morju in se potapljal. Peljal sem se z ladjico. Opazoval sem morsko dno.
Imel sem se dobro.

Nino, 9 let

Nino uživa v plavanju.

 

Zapisali:
Tanja Babnik
Sabina Andlovic

Fotografije:
Katja Bidovec

junij 2017