Mesec junij smo letos preživeli malo drugače kot druga leta. Posebej smo bili pozorni na razkuževanje rok in nošenje mask. Šolsko delo je spet potekalo v živo. Učenci so tako dobili razlago pri tisti snovi, kjer so jo najbolj potrebovali. Radi so tudi pripovedovali o svojih doživetjih v naravi in pisali o njih.

Ladjica
Prosti čas rad preživljam v naravi. Nekega dne smo se s starši, z bratom in s sestro odločili, da bomo naredili ladjico. V gozdu smo poiskali les, ga odnesli domov in ga obrusili. Iz njega smo najprej izrezali spodnji del in potem še zgornji del. Iz papirja smo naredili jambor, iz lesenih vej pa stebre. Vse to smo prilepili na spodnji del ladjice.
Potem smo šli k potoku in jo spustili po vodi. Nekaj časa je ladjica plavala in smo se zelo zabavali. Ker je zelo pihalo, se je potopila. Pobrali smo jo, jo popravili in ponovno spustili po vodi. Bilo je lepo. Ko smo se naveličali, smo se odpravili domov in s seboj vzeli tudi ladjico. Shranil sem jo na okno, kjer še vedno stoji.
Martin, 7. razred

Slovenija – dežela naravnih lepot
V petem razredu smo pri predmetu družba spoznavali Slovenijo. Napočil je čas, da se odpravimo tudi kaj pogledat. Šli smo na sever Slovenije, kjer smo se ustavili pri velikih slapovih. Eden mi je ostal še posebej v spominu, saj je bil zelo lep. Bil je velik, lepe turkizne barve in voda je bila neverjetno čista. Šli smo bližje, tako da smo lahko občutili vodo na licih, ko je zapihalo.
Nedolgo za tem dnem pa smo se odpravili še na kratko ekskurzijo. Bilo je nekaj novega, saj smo tri dni preživeli v šotorih zraven velikega jezera. Popoldan, ko je bilo vroče, smo se tudi kopali v njem. Po jezeru smo se peljali s kajaki. Zgodilo se je tudi, da je kdo padel iz njega, a je hitro priplaval nazaj.
Pravijo, da je Slovenija ena najbolj čistih držav, in to drži. Lahko smo veseli, da živimo v deželi, ki ima toliko naravnih lepot.
Nataša, 9. razred

Na morju
Poleti grem s starši vsako leto na morje. Ko sem bil mlajši, smo na obali gradili peščene gradove, lovili ribe in plavali. Sedaj grem najraje plavat v globoko vodo in tam iščem školjke.
Zvečer gremo v kamp in pojemo večerjo. Po večerji se umijemo in preoblečemo. Nato gremo s starši v mesto. Tam se sprehajamo in gledamo, kako ladje priplujejo v pristanišče. Ko smo utrujeni, gremo nazaj v kamp in zaspimo.
Viktor, 9. razred

Številna jezera krasijo labodi. Naši učenci jih dobro poznajo. V likovnih delavnicah smo jih gubali iz papirja. Mia je ob oblikovanju labodje družine sestavila naslednjo zgodbico.

Na labodjem jezeru
Nekoč je na labodjem jezeru živela srečna labodja družina: mama in dva otroka z imenoma Puhica in Sivka. Želeli sta si imeti še kakšnega prijatelja. A kaj, ko sta bili poleg njune mame Tine edini labodki v jezeru. Tako sta vsaj mislili.
V resnici sta bili v tem labodjem jezeru še dve labodki z imenoma Tinka in Tonka. Izgubili sta se, ko sta bežali pred divjimi lovci. Bili sta preplašeni in osamljeni. Jokali sta tri dni in tri noči, dokler nista zagledali te prijetne labodje družine in priplavali do nje. Sivka in Puhica sta se ju razveselili. Po enem tednu so postale labodke najboljše prijateljice. Tinka in Tonka sta jima povedali, kako sta se izgubili. Puhica, Sivka in mama so ju z veseljem sprejele v svojo družino.
V labodjem jezeru so vse skupaj srečno živele.
Mia, 2. razred

Mia, 2. razred: Srečna labodja družina.

Minca Gale
junij 2020