BOLNIŠNIČNE OLIMPIJSKE IGRE

BOLNIŠNIČNE OLIMPIJSKE IGRE NA ODDELKU ZA OTROŠKO, MLADOSTNIŠKO IN RAZVOJNO NEVROLOGIJO

Bolnišnične olimpijske igre so na našem oddelku pričarale prav posebno vzdušje. Otroci, ki bi se sicer utegnili morda dolgočasiti, morda prepuščati gledanju televizije, so se nadvse izkazali v druženju ob športnih igrah. Te so se začele s pravo olimpijsko zaprisego, prav tako pa smo zapeli tudi olimpijsko himno. Otroci so se med seboj pomerili v različnih športnih disciplinah. Med tekmovanjem so upoštevali »fair play«. Drug za drugega so brezkompromisno navijali in z ostrim očesom spremljali rezultate. Bolnišnične olimpijske igre smo zaznamovali tudi s skupinskim plesom.

Igre so v polnem pomenu besede dosegle svoj namen, otroci pa so se ob njih neizmerno veselili in uživali.

Mojčin oddelek brez Mojce

Že konec meseca novembra se je Mojca Rogina Smith, ki je bila dolga leta učiteljica na nevrološkem oddelku, uradno se sedaj oddelek imenuje Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, odločila, da poskusi živeti še na en drug način – kot upokojena učiteljica in Mojčin oddelek je tako ostal brez Mojce.

Mojčin oddelek? Mojca je bila namreč dobrih dvajset let šolska duša nevrološkega oddelka, bi se lahko reklo. Začela je na stari Pediatrični kliniki, v C-pritličju. Takrat sta v C-pritličju bivala kar dva oddelka, skupaj z nevrološkim tudi onkološki oddelek. Otroci z obeh oddelkov so s svojima bolnišničima učiteljicama preživljali šolske popoldneve v t.i. Klubu, prav tako v pritličju Pediatrične klinike. Vsako popoldne, od 15. do 16. ure, je bil klub prepoln otrok, kljub bolezni, in tudi po zaslugi učiteljice Mojce, vedoželjnih in ustvarjalnih otrok in mladostnikov.

Mojca je že od vsega začetka vzela nevrološki oddelek za svojega. Za svoje učence in učenke se je vedno borila kot levinja, tako na njihovih šolah kot tudi v naši bolnišnični šoli. Iz srca in popolnoma predano je za svoj oddelek, za svoje žogice nogice navijala vsako leto na bolnišničnih olimpijskih igrah. Prav na njeno pobudo smo na naših igrah uvedli tudi pokal Fair play za tiste mlade olimpijce in olimpijke, ki so se še posebej izkazali, a žal premalo za medaljo. Ob selitvi na novo Pediatrično kliniko je Mojca kot levinja ubranila tudi samo maskoto Žogice nogice. Zaželeno je namreč bilo, da bi bila tudi maskota nevrološkega oddelka žival; na vseh ostalih oddelkih je bilo namreč tako. A Mojca se ni dala – in žogice nogice so ostale.

Mojca Rogina Smith

Mojca Rogina Smith

Mojco še danes pokličejo nekdanji učenci in učenke, ki so danes že pravi gospodje in gospe, a v vseh teh letih niso pozabili srčne učiteljice, ki je znala v njihovih težkih, včasih prelomnih življenjskih trenutkih najti prijazno, spodbudno, razumevajočo, čutečo pa tudi odločno besedo, besedo, ki je hkrati potolažila in opogumljala.

Upamo, da bomo znali ohraniti Mojčino plemenito dediščino.

Jesenski utrinki

Z jesenjo pride šola, a to pomeni tudi, da spet srečam svoje prijatelje in se zabavam v njihovi družbi.

Jesen je lepa, ker je obarvana z barvami, ki so moje najljubše: z oranžno, rdečo, rjavo in rumeno. Med sprehodom po gozdu mi jesensko listje prijetno šelesti pod nogami. Doma pa diši po pečenem kostanju.

Všeč so mi sončni žarki, ki me skozi obarvano odpadajoče listje božajo po obrazu … Najraje imam svež jesenski zrak, saj mi napolni glavo s tisoč prijetnimi mislimi.

Poznam pa tudi pojem jesen življenja … To je čas, ko se postaramo in obujamo lepe spomine na preteklo življenje. Še lepše pa je, če smo tudi v jeseni življenja obdani z ljudmi, ki jih imamo radi. To si želim tudi zase in za svoje bližnje – dolgo in srečno življenje v starosti.

Vita, 12 let

DSC01570

Jesen mi je zelo dobra zaradi kostanja, gob in pobiranja listja. Jeseni najraje lupim kostanj in grabim listje.

Matic, 9 let

Haiku

Haiku prihaja z Japonske in je kratko trivrstično poetično sporočilo. V prvi vrstici je 5, v drugi 7 in v tretji spet 5 zlogov. Med poezijo smo nanizali nekaj japonskih pisnih znakov.

Morda ne marate poezije, pa vseeno preberite, saj so se mladostniki zelo potrudili. Saj veste, začetek šolskega leta, pa te že morijo s poezijo …

Še drobno navodilo: preberite sporočilo, zaprite oči in si predstavljajte, kar ste prebrali.

Listje rumeni,DSC015591
šola se spet začenja –
oh, bom trpela.

Mateja, 17 let

 

Razred je tiho –DSC015604
na klopi njegov srček –
dobim odgovor.

Polona, 16 let

 

Žrebiček skačeDSC015621
na travniku pod vasjo
poleg matere.

Domen, 17 let

Čebela brenči,
sonček boža rožice –
zunaj je toplo.

Tam nekaj slišim –DSC015634
glasovi v daljavi –
morda pa ni nič.

Telefon zvoni,
računalnik je vključen –
to je moderno.

Včasih si vesel,
včasih ne vidiš poti –
ampak vse bo prav.

Ana, 15 let