Z učenci smo se v januarju pogovarjali o prijateljstvu, ki je še posebej pomembno v času, ko se moramo družiti na drugačen način, kot smo vajeni.
V času bivanja na otroškem oddelku URI Soča so imeli učenci posebno priložnost za razvijanje prijateljstva. Hvaležni za možnost in izkušnjo druženja v živo so učenci zapisali svoja razmišljanja o prijateljstvu in ustvarili različne izdelke.
Pisano prijateljstvo. Tuana, 9 let
Kaj je prijateljstvo?
da si prijazen
da imaš prijatelje
da se igraš
da ustvarjaš komedijo
da delaš norijo
da se s prijatelji veseliš
da si podajaš žogo
da skupaj bereš knjigo
da s prijatelji deliš sladkarije
da s prijatelji deliš igrače
da lahko zaupam skrivnost
Zgodbe, kako smo dobili prijatelje
Prišel sem v vrtec in Aleksa vprašal: »Ali bi se lahko igral s tabo?« in on je rekel: »Ja!«
Prijatelja sva že pet let.
Tristan, 8 let
Prijateljstvo. Tristan, 8 let
V vrtcu sem spoznala Stelo. Bila je zelo prijazna do mene. Skupaj z mojo sestrico smo postale najboljše prijateljice. Sedaj smo sošolke. Ko pridem s Soče, jo bom močno objela.
Eneja, 8 let
Želja. Eneja, 8 let
Prišel sem na Sočo. Spoznal sem Tristana, Redona. Skupaj z Enejo in Emo smo se igrali skrivalnice. To so zame posebni prijatelji. Znajo se igrati tako, kot je meni všeč. Delimo si sladkarije, se smejimo in lovimo.
Amadej, 13 let
Čudežna veja. Amadej, 13 let
Moj prijateljica je psička Pika. Sedaj, ko je korona in ne morem v družbo in imamo šolo na daljavo, se igram s Piko. Peljem jo na sprehod.
Tudi v letošnjem letu donatorji niso pozabili na nas. Čeprav nismo imeli skupnega druženja tako kot prejšnja leta, smo bili z njimi v stiku na daljavo.
Projekt Spanjanje z Arnejem Hodaličem in s podjetjem Span je potekal na daljavo in je za učence in učenke prinesel nov tiskalnik in didaktične pripomočke.
Na decembrskem spletnem dogodku Izgubljene kulture pa so se ob zaključku s svojim učnim delom in z rehabilitacijo predstavili tudi otroci z otroškega oddelka URI Soča.
Podjetje Span pa je za vsakega prijavljenega na predavanje namenilo po 1 evro za bolnišnično šolo na URI Soča. Zbranih je bilo več kot 1.000 evrov.
Zbrana sredstva bomo namenili nakupu novega prenosnega računalnika.
V bolnišnični šoli na URI Soča poteka učno delo na oddelku Marjetice in tudi na daljavo.
Oblike učnega dela v tem času potekajo na drugačen, za marsikoga bolj zahteven način. Kljub vsemu pa se vsi zelo trudimo ohranjati optimizem in dobro voljo.
Ena izmed oblik dela je tudi krepitev socialnih stikov z vrstniki, tudi na daljavo. Stike vzdržujemo s pomočjo pisane besede, ki opogumlja in hrabri učence v posebnih, drugačnih pogojih učenja in življenja. V novembru, ko smo vsi postavljeni pred dejstvo, da moramo prijateljske vezi ohranjati in razvijati na drugačne načine, pa je bila takšna oblika še posebej dobrodošla. Pisma so privabila nasmeške na obraz prejemnikov in jim polepšala dan.
Ljubljana, 6. 11. 2020
Draga Tuana!
Ime mi je Melisa, stara sem 9 let in hodim v 4. razred.
Na Sočo večkrat letno prihajam na rehabilitacijo. Imela sem prometno nesrečo, zato ne morem več hoditi. Za gibanje uporabljam električni voziček. Pišem pa lahko samo z levo roko.
Melisa se uči s pomočjo računalnika.
Ko sem na Soči, hodim v bolnišnično šolo. Z učiteljico Tanjo se vsak dan nekaj novega naučim. Učiteljica mi je povedala, da se učiš na daljavo in da se zelo rada učiš. Tudi tebi želim veliko zadovoljstva pri učenju. Upam, da se kdaj srečava na Soči. Bodi pogumna in se veliko smej.
Upam, da ti uspejo palačinke z jabolčno čežano. Jaz jih bom tudi naredila.
Lep pozdrav,
Melisa
Melisin pozdrav Tuani
Ljubljana, 11. 11. 2020
Dragi Matej!
Tudi jaz sem učenec od učiteljice Sabine.
Rad poslušam breakdance. Učiteljica mi je povedala, da si ti pravi mojster v »brejkdensu«.
Prosim te, če lahko učiteljici Sabini pošlješ posnetek kakšnih trikov, ki jih znaš narediti.
Lepo te pozdravljam,
Tian
Ljubljana, 13. 11. 2020
Dragi Tian!
Vesel sem, da ti je všeč breakdance. Če ti je všeč, ga začni trenirati in postal boš uspešen plesalec. Dobro se boš počutil.
Ne obupaj preveč hitro, ker je za to, da si dober, potrebnega veliko časa, vaj, treningov. Biti moraš vztrajen.
Razveselil si me s pismom. Hvala.
Rad treniram gimnastiko, ki mi veliko pomeni. V bistvu vse. Ob tem občutim veselje.
Najraje sem delal salte. Ko sem se zavrtel v zraku, sem imel odprte oči. Zelo poseben občutek pa je, ko se svet okrog tebe zavrti.
Potem se je zgodila nesreča. Huda nesreča. Pa ne na gimnastiki. Sedaj že štiri mesece ne morem trenirati, kar pa zelo pogrešam. Rad bi spet treniral.
Ko sem šel z dedijem na sprehod, sem srečal trenerja. Razveselil sem se ga. Ko bo moje zdravje boljše, bom lahko začel s treningom malo drugače. Bolj počasi, z vajami na parterju. Doma se že pripravljam. Vsak dan telovadim. Dvigujem uteži, delam trebušnjake in sklece, da bom pridobil mišično maso.
Sedaj moje življenje teče bolj umirjeno. Še vedno pa si želim biti uspešen in zdrav športnik.
je dan za nove spremembe, nova doživetja, nove obveznosti, ne samo za otoke, tudi za odrasle.
Za veliko bolnih otrok predstavlja šola zdravje, prijetna doživetja, še posebej bolnišnična šola, ki je pri bolnem šolarju prvi korak do »prave šole«.
Prvi šolski dan je bil za šolarje na URI Soča drugačen, poln strahov, dvomov, kljub temu pa prijeten, saj so lahko izrazili svoje strahove, dvome, se o tem odkrito pogovorili, skupaj pa smo iskali rešitve za prijetno počutje, ki je osnova za zadovoljnega šolarja.
In kaj so o prvem šolskem dnevu zapisali šolarji v bolnišnični šoli na URI Soča?
Na prvi šolski dan sem premagal strah
Moj prvi šolski dan je bil drugačen, kot so ga imeli moji sošolci. Bil sem na rehabilitaciji in sem šel tudi v bolnišnično šolo.
Rad bi bil s sošolci, ampak moram v Uri Soča imeti terapije. Sprva sem bil prestrašen, ker me v opornicah boli noga in se zaradi tega bojim fizioterapije.
V bolnišnični šoli sem poskušal premagati strah. Ugotovil sem, da lahko premagam strah, saj je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Veliko lažje mi je bilo, ko sem narisal svoj portret, saj sem ob tej dejavnosti malo manj mislil na strah. V avtoportretu sem se narisal brez strahu.
Brez strahu lahko premagamo ovire, čeprav so še tako velike.
Moj prvi šolski dan v bolnišnični šoli je bil zelo koristen in me bo še dolgo spremljal, saj sem premagal strah.
Amadej, 10 let
Avtoportret, Amadej
Čeprav drugačno, a vseeno dobro
Prvi šolski dan je bil drugačen kot po navadi, saj sem prišel na Uri Soča, kjer sem bil učenec bolnišnične šole.
V bolnišnični šoli sem ugotovil, da nisem samo jaz drugačen, ampak smo vsi drugačni, vsak zase je svoj svet.
Na prvi šolski dan sem spoznal Amadeja in Tonjo.
Bila sta zelo prijazna in sta razumela moje posebnosti. Tudi onadva sta predstavila svoje posebnosti.
Zelo sem vesel, da sta me dobro sprejela.
Ker sem zelo dober šahist, imam zelo veliko pokalov in priznanj, ju bom naučil šahirati. Amadej me bo naučil, kako premagati strah, Tonja pa me bo seznanila, kako lahko telefon govori namesto nje, saj sama ne more govoriti.
Ponosno sem narisal avtoportret, ki je lep, je nekaj posebnega, je drugačen.
Vsi smo drugačni, vendar ponosni na to, kar nas osrečuje.
Slovenski ambasador NBA junior, košarkarska legenda, Marko Milič, je obiskal otroški oddelek URI Soča.
Ambasador NBA junior, Marko Milič.
Obisk je potekal v zelo športnem vzdušju. Tako fantje kot dekleta so bili pripravljeni na igro, ki jo je Marko prikazal zanje, na zelo prilagojen način. V igro je vključil vse otroke otroškega oddelka, od najmlajših do najstarejših.
Kljub temu da je košarkarska žoga za otroške roke zelo težka, je Marko na mojstrski način pokazal in naučil otroke nekaj košarkarskih trikov.
Erik je zelo spreten pri vrtenju žoge.
Igra se je nadaljevala, saj je bilo na oddelku veliko navdušenih košarkarjev.
Deklice so bile sicer malo bolj zadržane, fantje pa so komaj čakali, da začnejo metati na koš.
Čeprav deklice niso bile najbolj navdušene nad igro, jih je Marko znal motivirati in tudi one so se opogumile in se preizkusile v igri. Še bolj pa so postale pogumne, ko ni bilo gledalcev. Izkazale so se kot zelo spretne igralke.
Marko je priznal, da je igral tudi košarko na vozičku, ki je bila zanj zelo težka, in čestital vsem, ki igrajo košarko na vozičku.
Ob zaključku so vsi mladi igralci prejeli za spomin majice in hlače NBA junior, ki jim jih je podaril aktiven igralec NBA junior, Ožbej.
Tristan bo v dresu še dolgo igral košarko.
Uroš Okoren, direktor podjetja Sport element, nikoli ne pozabi na otroški oddelek URI Soča. Vsako leto pripravi posebna presenečenja za otroke, starše in zaposlene.
Naše sodelovaje se bo nadaljevalo, saj nas je Uroš povabil k sodelovanju v tretji sezone NBA junior. Povabilo smo z veseljem sprejeli.
Tristan Urošu podeljuje medaljo v zahvalo za obisk.
Hvala Marku Miliču, Urošu Okornu, Petru Perčiči in Ožbeju.
Vtisi šolarjev bolnišnične šole
Košarkar naj bo
Obiskali so nas predstavniki NBA junior Slovenija in njihov ambasador, košarkar Marko Milič.
Zelo mi je bilo všeč, ker smo metali na koš. Jaz sem se opogumil in sem metal na koš. Bil sem vesel, ker sem zadel koš. Ko smo končali, smo dobili podpise na majice, ki smo jih prejeli. Moja majica je rumena, hlače pa črne.
Hvala, ker ste prišli.
Enis, 12 let
Košarkarski dan
Bilo je zelo zanimivo, pestro in športno. Z nami je bil ambasador Marko Milič. Naučil nas je skoraj vse o košarki in dobili smo svoje NBA junior drese. Moj dres je rdeče barve. Zelo rada ga bom nosila in z njim igrala košarko.
HVALA, DA STE PRIŠLI!
Eva, 8 let
ŠPORTNI DAN KOŠARKA
Naučil sem se, kako se igra košarka. Imeli smo čisto pravo žogo NBA, s katero smo metali na koš. Bili sta dve živi oviri, in če ti ju je uspelo premagati, si zadel koš. Meni in tudi drugim soigralcem je uspelo. In na koncu smo dobili tudi dres; majico in hlače NBA junior.
