Avtor: Metoda Leban | Jun 28, 2019 | Hobotnice, Oddelki
Osilnica na Kolpi
In smo se odpravili novim dogodivščinam naproti! Po dolgotrajnem deževju se je le prikazalo sonce, ki nas je spremljajo ves konec tedna. Na pot smo se odpravili pisana druščina otrok, učiteljic, vzgojiteljica, zdravstveno osebje in starši.
Na poti do Osilnice na Kolpi smo se ustavili v Ribnici, kjer smo si v muzeju, ki je v zelo lepem starem gradu, ogledali zanimivi razstavi Suha roba in Čarovnice. V srednjem veku so imeli na Slovenskem prave čarovniške procese. Tudi v Ribnici.
Potem smo se v Rokodelskem centru preizkusili v lončarstvu in pletarstvu, dveh starih obrteh, ki sta pred leti že skoraj izginili, zdaj pa je zanju ponovno vse večje zanimanje. Ljudje imamo vse raje izdelke iz naravnih materialov in domače obrti.
 Muzej v Ribnici je v starem gradu. Ne, to ni čarovnik, to je Nik. |
 Lončarstvo: polžek na polžka, pa skledica bo. |
 Pletarstvo: pridni pletarji pletejo košarice za pisanice. |
V soboto smo že zgodaj zjutraj začeli z različnimi delavnicami. Dopoldan so malo starejši otroci izdelovali prave čarovniške klobuke, malčki pa so po svoje ustvarjali s prstnimi barvami.
 Malčki so si sami pobarvali šotor. |
Sobotno popoldne je bilo obarvano športno. Najprej smo se z dvema vodnikoma s kajaki spustili po Kolpi. Izkušnja je bila zabavna, za nekatere tudi mokra. Kolpa pa je bila zelo mrzla.
Za spust po Kolpi je potrebna posebna zaščitna oprema. To ni hec!
 Sestra Ana in Jan sta pogumno zaveslala po Kolpi. |
 Leva, desna, leva, desna. |
Pozneje smo svoje veščine preizkusili še na plezalni steni in se preizkusili v lokostrelstvu.
 Treba je biti spreten in pogumen, je rekel Blaž. |
Za zaključek dneva pa smo si pripravili piknik. Naši zdravniki in starši so nam napekli dobrote z žara.
Kot bi mignil, je bila že nedelja. Po pospravljanju sob smo se pomerili v zelo zabavnih, pa vendar zahtevnih starih slovenskih igrah, ki so jih v Osilnici poimenovali igre Petra Klepca. In res smo bili spretni in močni kot Peter Klepec. Spoznali smo, s kakšnimi igrami so se kratkočasili v starih časih.
 Velikanske hodulje. |
 V slogi je moč. |
Kot vidite po naših obrazih, smo se utrujeni, zadovoljni in srečni, da smo konec tedna spet skupaj preživeli v naravi in spoznali delček Slovenije, odpravili proti Ljubljani. Komaj čakamo naslednji tabor, ki bo že 20. po vrsti.
 Adijo, se vidimo prihodnje leto! |
Mojca Topić
junij 2019
Avtor: Metoda Leban | Jun 6, 2019 | Hobotnice, Oddelki
Prebral sem knjigo pisateljice Cresside Cowell Kako izuriti svojega zmaja? Gledal sem tudi vse tri filme. Priporočam vam ogled filmov, še bolj pa branje knjig, ki so zelo napete in zabavne.
Zmaji so mi tako ali tako ZELO všeč. Zdijo se mi pogumni, mogočni, neustrašni. Brezzobi v knjigi ni ne velik in tudi ne zelo močan, je pa zelo bister in zvit.
Predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi imel svojega zmaja in bi ga ukrotil. Bil bi vrste navadni zmaj. Ime bi mu bilo Črna lenoba. Bil bi črn, ne prevelik, seveda bi bruhal ogenj, bil pa bi lenoba, in tudi preveč pogumen ne bi bil. Ampak velikost, lenobo in pogum bi nadomestil z bistroumnostjo, s tem, da bi znal zelo dobro opazovati, in z zelo dobrim spominom. No, in ker bi znal nasprotnika opazovati, bi našel njegove slabosti in zato bi ga brez težav premagal.
Ukazi:
|
1. Zbudi se že, lenoba!
2. Pridi!
3. Sedi!
4. Nehaj cmokati!
5. Kar pogumno!
6. V napad! |
 |
Besedilo in ilustraciji: Jan, 6. razred.
Likovna mentorica: Tina Žvab
Mojca Topić
maj 2019
Avtor: Metoda Leban | Maj 8, 2019 | Hobotnice, Oddelki
Pomlad je najlepši letni čas, saj se vse znova prebudi in vzbrsti. Skupaj z njo pa krila dobi tudi naša ustvarjalnost. Razmišljali smo o tem, kaj nam pomeni pomlad.
KAJ JE POMLAD?
Ko vse postane zeleno in smo veseli. Ko barvamo pirhe.
Anja, 1. razred
Pomlad je, ko je toplo in se lahko vozim s kolesom.
Petošolec
Pomlad v nas veselje zbudi, pa tudi spomladansko lenobo.
Dijakinja 4. letnika
Pomlad je lepa, čeprav me utruja. Komaj čakam poletje.
Dijak 2. letnika
Pomlad imam rad, ker sem veliko zunaj in hodimo z družino na izlete. Pa všeč mi je, ker ni prevroče.
Jan, 6. razred
Kot se za april spodobi, smo seveda barvali tudi pisanice, izdelovali kokoške in jajčka.
Anja je izdelala piščančka in zajčka.
Srednješolki sta se odločili za sodobnejši pristop – modro in rdeče nebo.
Jan pa je izdelal celo kokošjo družino (pod mentorstvom Tine Žvab).
Mojca Topić
april 2019
Avtor: Metoda Leban | Apr 2, 2019 | Hobotnice, Oddelki
Ja, res je. Za nami so že 28. bolnišnične igre. Letos smo jih na naših oddelkih izpeljali v prav posebni obliki, trajale so kar dva dneva. Želeli smo, da bi tekmovali vsi naš učenci kljub vsem zdravstvenim preprekam. In so.
Pomerili so se v klasičnih olimpijskih disciplinah: tobogan bowling, met na koš in pikado. Tekmovali so zavzeto, odločno in pošteno. Nekaterim so pomagale mame, drugim sestre ali pa vzgojiteljica. Vse pomočnice so se v igrah preizkusile tudi same.
Saj poznate naš moto. Zmagovalci so vsi, ki sodelujejo in se trudijo!
Poglejte si nekaj utrinkov.
Zbrali smo tudi nekaj izjav.
1. Daj no, mami, saj znaš. Potrudi se!
2. Tiho bodi, dializni aparat, ne cvili. Zdaj nimam časa zate!
3. A je že konec? Jaz bi še!
4. Čisto prava medalja? Zame?
5. Letos se mi pa ne zdijo tako težke igre. Tokrat mora pasti zlata!
Ko smo v petek zaključili tekmovanja, smo lahko razglasili tudi rezultate:
1. Jan, 6. razred
2. Anja, 2. razred
3. Tilen, 4 leta
ČESTITKE VSEM TEKMOVALKAM IN TEKMOVALCEM!
Se vidimo prihodnje leto!
Mojca Topić
marec 2019
Avtor: Metoda Leban | Mar 8, 2019 | Hobotnice, Oddelki
Čarobna bitja so vse okoli nas. Lahko so prijazna, zelo prijazna, včasih tudi ne tako zelo prijazna.
Prvošolko Anjo na dializo vedno spremlja njena zelo prijazna samorogica Rozi. Ker Anji vliva pogum in jo tolaži, jo je izdelala še iz papirja. Pravi, da je to kip njene samorogice Rozi.
Samorogica Rozi Anji ves čas hodi po glavi, tudi kadar slika in se uči, kako se mešajo barve. Ko je naslikala to čudovito mavrico, se je takoj domislila, da je to dom njene samorogice Rozi. In je postal …
Šestošolec Jan obožuje vsa mogoča čarobna bitja. V mesecu februarju je bral knjigo Roalda Dahla Čarovnice. Pravi, da je napeto in zabavno branje. Najljubši citat iz knjige: »Karkoli že si, kakršenkoli že si, ni pomembno. Pomembno je, da te ima nekdo rad.«
Seveda je moral svojo čarovnico tudi narisati. Ampak Janova čarovnica je zelo prijazna in ima rada otroke, ni kot tiste vešče iz knjige.
Mojca Topić
februar 2019
Avtor: Metoda Leban | Feb 10, 2019 | Hobotnice, Oddelki
Ljubljanica je lena zelena reka, ki se vije skozi Ljubljano. Hkrati pa je zelo zanimiva, saj je ponikalnica in je znana kot reka s sedmih imeni. Izliva se v Savo. Ljubljanica je bila tudi zgodovinsko zelo pomembna reka, saj so potapljači v njej našli zanimive najdbe iz različnih zgodovinskih obdobij. Več o tem si lahko preberete na strani:
http://www.dedi.si/dediscina/327-arheoloske-najdbe-iz-ljubljanice.
Lahko pa greste tudi v Prirodoslovni muzej Slovenije in si najdbe tam tudi ogledate. Jaz sem si jih že.
Kadar sem sprejet v bolnišnico, se pogosto sprehajamo ob Ljubljanici. Opazil sem, da v njej in ob njej živijo zelo zanimive živali. Poleg rac, seveda. Sklenil sem malo raziskati te živali in odkril sem tole:
NUTRIJA ALI BOBROVKA
Spada med rastlinojede glodavce. Sprehajalci jo pogosto zamenjajo za podgano. Pa ni! Samo po videzu spominja nanjo. Živi skoraj po vsem svetu, v vodi ali ob vodi. Tehta od 5 do 9 kilogramov in meri od 40 do 60 centimetrov (brez repa). Rep je dolg še dodatnih 30 do 45 centimetrov. Nutrija je poraščena z gosto, tršato dlako temnorjave barve. Posebnost nutrije so živo oranžni sekalci ter plavalna kožica na nogah.
V Sloveniji so nutrije prvič opazili okoli leta 1936 pri Mariboru. Gojili so jih na farmah zaradi kožuhov. Taka farma je bila tudi na Ljubljanskem barju. Od tam so pobegnile tudi v Ljubljanico. Okolje jim je zelo ustrezalo in so se zelo razmnožile. Zdaj spadajo med invazivne tujerodne vrste. Ribiči nutrij ne preganjajo, ker so neškodljive in nenevarne. Za sprehajalce ob Ljubljanici so pogosto prava paša za oči. Še posebej spomladi, ko imajo prikupne mladičke.
NAVADNI MOČERAD
Navadni ali repati močerad je dvoživka. In ja, živi ob Ljubljanici. Zraste do 20 centimetrov. Dokaz so priložene fotografije. Tale je 25. decembra pozabil, da je zima, ker je bil lep sončen dan, in se je sprehajal po potki. Uboge živali so že čisto zmešane zaradi vse teh podnebnih sprememb. Na hrbtu in bokih ima rumene lise. Močerad ima rad mokra tla. Po telesu ima strupene žleze, rumeno-črna je seveda opozorilna barva. Človeku ni nevaren, razen če pride v stik z očmi ali usti. Ličinke se razvijajo v telesu samice. Doživi pa lahko tudi do 20 let.
Avtor besedila in ilustracij: Jan, 6. razred.
Mojca Topič
januar 2019
