Iz URI Soča smo se v sredo, 19. junija, z avtobusom odpeljali v Fieso, kjer so nas čakali inštruktorji potapljanja. Pred skokom v morje smo pojedli malico, se preoblekli in prisluhnili predstavitvi potapljanja. Pri predstavitvi nam je inštruktor predstavil dele potapljaške opreme.
Nato smo se s spremljevalci nekateri odšli potapljat, drugi so šli plavat, tretji pa supat (supanje je običajno veslanje stoje). Pri potapljanju so nas inštruktorji učili, kako dihati v vodi in kako plavati pod vodo. Seveda smo na začetku vse to počeli na gladini.
Tisti, ki so supali, so imeli na voljo dva supa (dve deski za supanje). Eden je bil navaden, drugi pa prilagojen za tiste, ki ne morejo uporabljati nog.
Nekateri so uživali v vožnji s pedolinom (čolnom na pedala).
Med kosilom smo bili vsi še pod vtisom naših malih zmag v vodi. Po kosilu smo imeli manjše presenečenje za inštruktorje in oni za nas. Mi smo dobili priznanja za potapljanje, oni pa naše zahvale.
Potem smo morali oditi, saj so nas pričakovali v piranskem akvariju. Pred obiskom akvarija pa smo si privoščili kepico sladoleda.
V akvariju smo občudovali različna morska bitja, med katerimi so bile meduze, morski konjički, morene in še veliko drugih. Nekateri med nami pa so premagovali strah pred morskimi psi. Po ogledu akvarija smo pohiteli na avtobus in se odpeljali proti Ljubljani. Med vožnjo proti URI Soča so nekateri mlajši udeleženci izleta od utrujenosti na avtobusu kar zaspali.
Naj zaključim s tem, da se za tak končni izlet splača delati v šoli in v rehabilitacijskem procesu.
Nejc, 15 let
Bolnišnična šola gre na morje
To je bil moj tretji izlet na morje. Na morju sem plaval in lovil ribe.
Blaž je prinesel ribiške palice, vedro in vabo.
Ko smo pojedli malico, smo šli na ribičijo. Na pomolu v Fiesi mi je uspelo uloviti dve mali ribici, ki sem ju vrgel nazaj v morje.
Ves čas sem mislil, da me bo požrl morski pes. Zato si nisem upal v vodo. Blaž mi je povedal, da so morski psi samo v Italiji in na Madžarskem, tako sem zbral pogum in šel v vodo.
Potapljal se nisem, ker sem se bal, da bi potonil, in skrbelo me je, kdo bi me rešil.
S prijateljico Julio sva jedla piškote in pila sok. Z Blažem sva si delila pico.
Prejeli smo priznanja za plavanje. Našim inštruktorjem potapljanja smo podelili zahvale, ki smo jih sami pripravili.
Pot smo nadaljevali v Piran. Posladkali smo se s sladoledom in obiskali Akvarij Piran. Videl sem morskega psa. Bili so kar štirje. Vseh sem se dotaknil skozi vodo. Bil sem presenečen, da me niso ugriznili v prst. Učiteljico Varjo je velika riba opraskala.
Bilo je veselo, nasmejano. Imel sem se lepo.
Enis, 11 let
ZAHVALA
Zahvaljujemo se mednarodni zvezi za potapljanje invalidov IADH Adriatic, http://www.iahd-adriatic.org/sl/, še posebej Alenki in Branku, da so nam omogočili doživeti izkušnjo potapljanja in delili z nami svoje izkušnje in neprecenljivo znanje, ter potapljaškemu centru Sharky iz Fiese za pomoč pri organizaciji in izvedbi tega dogodka.
Hvala Ninu Batagelju, da je delil z nami svoje izkušnje in nam omogočil vožnjo na svojem supu s sedežem, ki ga je sam skonstruiral.
Hvala podjetju Span Slovenia za pomoč pri organizaciji in izvedbi ekskurzije ter za podarjena sredstva.
Tanja Babnik in Sabina Andlovic
junij 2019
