V sredo popoldan, 20. februarja 2019, so imeli učenci bolnišnične šole na URI Soča dan dejavnosti – športni dan. Telovadnico v URI Soča so napolnili paraolimpijska košarkarska reprezentanca, mladi košarkarji z OŠ Ledina in njihov trener Uroš Jurjevič, ki so tekmovali v NBA JR, organizatorji projekta NBA JR v Sloveniji, slovenski košarkarski reprezentant Luka Rupnik in otroci otroškega oddelka URI Soča ter njihovi starši.
Namen dogodka je bil, da bi mladim košarkarjem z OŠ Ledina, ki trenirajo košarko, in učencem bolnišnične šole na URI Soča predstavili enega najpopularnejših športov, v katerem se lahko preizkusijo športniki z vsemi vrstami invalidnosti, to je s košarko na vozičku.
Naš namen je bil tudi ta, da otroci, ki niso gibalno ovirani, z lastno aktivnostjo igre na vozičku spoznajo, koliko gibalnih spretnosti je potrebno vključiti pri tej obliki košarke, učence bolnišnične šole na URI Soča pa spodbuditi k igranju košarke, gibanju, športu in druženju.
V uvodnem delu je Uroš Jurkovič, trener mladih košarkarjev z OŠ Ledina, predstavil mlado ekipo košarkarjev in sodelovanje z učenci bolnišnične šole v projektu NBA Jr. Košarkarski reprezentant Luka Rupnik pa je predstavil svojo športno pot, občutke ob poškodbi in življenje v Madridu, kjer trenira in igra za španski klub.
Žiga Kobaševič, trener parakošarkarske reprezentance, je predstavil pravila igranja košarke na vozičku in k igri na vozičku povabili najprej Luko Rupnika. Opaziti je bilo, da je imel ta kar nekaj težav tako z upravljanjem vozička kakor tudi pri metih na koš.
Luka se je preizkusil v košarki na vozičku.
Ko so učenci bolnišnične šole videli, kako odlično igro so pokazali parakošarkarji in kakšne težave je igra na vozičku povzročala Luki, so se opogumili in se vključili v igro. Ravno tako so se zelo pogumno in brez zadržkov v igro na vozičku vključili učenci OŠ Ledina. Vsak posameznik je dobil prilagojen voziček za igro košarke. Vsi so igrali, bili so zelo navdušeni in niso čutili nikakršne utrujenosti.
Za gibalno ovirane učence je bila izkušnja igranja košarke dragocena. Premagali so strah in sebi dokazali, da zmorejo, čeprav dolgo časa niso zmogli gibanja, še posebej pa ne nobene športne dejavnosti. To jim je vlilo moč, upanje in pogum za nadaljnjo rehabilitacijo in šport.
Tanja Babnik
februar 2019