Prav vsak mesec je po mojem mnenju primeren za poezijo, leposlovje in – Prešerna.
Res pa je, da je februar tradicionalno Prešernov mesec, saj 8. februarja praznujemo slovenski kulturni praznik – Prešernov dan.
V tem mesecu smo v naši šoli izvedli tudi kulturni dan, ki smo ga poimenovali Prešernovanje. France Prešeren je imel, kot vedno, osrednje mesto, vendar pa smo letos ta dan in ta mesec preživeli tudi v družbi slikarke Ivane Kobilce.
Z učenko in učencem z našega oddelka smo si namreč na povabilo kolegice z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča (URI Soča) skupaj ogledali razstavo naše izjemne slikarke Ivane Kobilce v Narodni galeriji v Ljubljani.
Po razstavi nas je popeljala gospa Nataša, ki nas je iz dvorane v dvorano vodila s pomočjo različnih domiselnih namigov, ki jih je imela v kovčku. Ti namigi so bili: detajl slike, vrečka s kavnimi zrni, fotografije, uganke, slike različnih rož, skice pokrival. Ob teh drobnih rečeh smo spoznavali slike Ivane Kobilce in zanimivosti iz njenega življenja, gospa Nataša pa nam je razložila tudi nekatere neznane besede oz. pojme iz slikarstva.
Ob koncu ogleda smo si prebrali slikarkin citat:
»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej in danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«
Vsem se je vtisnil v spomin.
Dve dekleti pa sta narisal risbi, za kateri sta dobili ideji pri tihožitjih Ivane Kobilce.
Andreja Čušin Gostiša
februar 2019