Letošnje leto je ne le Cankarjevo, temveč tudi Škrabčevo leto.
6. oktobra je namreč minilo 100 let tudi od smrti največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja, patra Stanislava Škrabca.
Stanislav Škrabec se je rodil v Hrovači pri Ribnici s krstnim imenom Anton očetu Antonu in materi Mariji. Bil je najstarejši od sedmih otrok. Šolal se je najprej v domači Ribnici, potem na gimnaziji v Ljubljani. Bogoslovje je študiral na Kostanjevici pri Gorici in v Ljubljani. Leta 1867 je bil posvečen v duhovnika.
Sprva je poučeval na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, potem pa študij nadaljeval na univerzi v Gradcu, kjer je študiral klasično in slovansko jezikoslovje in tu leta 1876 opravil tudi profesorski izpit.
Na Kostanjevico pri Gorici je prišel leta 1873 in tam ostal dobrih 42 let. Tu je na gimnaziji poučeval jezike, nekaj časa je bil tudi ravnatelj. V času na Kostanjevici je 36 let urejal in izdajal revijo Cvetje z vertov svetega Frančiška, v kateri je objavljal nabožne in poljudnoznanstvene spise, članke in ocene knjig, na platnicah pa svoje jezikoslovne spise.
Ko se je začelo obstreljevanje Gorice v prvi svetovni vojni, se je novembra 1915 umaknil v Ljubljano, kjer je tri leta zatem umrl.
(Povzeto po: http://www.primorci.si/osebe/%C5%A1krabec-p.-stanislav/835/)
Njegov hobi je bilo ukvarjanje z vrtnim cvetjem. Na Slovensko je prinesel gladiole.
 Karin, 6.r. |
 Nelly, 6.r. |
S Stanislavom Škrabcem se osnovnošolci srečajo v 9. razredu ob pregledu zgodovine slovenskega jezika, in sicer zaradi njegovega raziskovanja in utemeljitve sodobnega slovenskega pravorečja; torej področja, ki ureja, kako izgovarjamo glasove v slovenščini.
V strokovnih krogih pa je postal poznan tudi kot začetnik teorije performativnosti. Dr. Igor Ž. Žagar in Matejka Grgič sta v svojem delu (2004) namreč dokazala, da je teorijo performativnosti razvil in utemeljil pater Stanislav Škrabec skoraj petdeset let pred enim najbriljantnejših oxfordskih predstavnikov analitične filozofije Johnom I. Austinom (https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/21.03.2012-98).
Z jezikoslovjem se je Stanislav Škrabec ukvarjal 58 let. “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator” je o njem dejal Anton Breznik, slovenski jezikoslovec (https://www.franciskani.si/?page_id=51).
Srce njegovega delovanja pa je bila njegova ljubezen do slovenskega jezika, ki se mu je zdel eden najlepših jezikov na svetu.
Andreja Čušin Gostiša
oktober 2018
