Preden pa se poslovimo, še zgodba o tem, kaj se zgodi, če imamo slabe namene …

Miš si je želela prečkati reko. Plavati ni znala, v bližini ni bilo mostu. Prestrašeno miško je skrivaj opazovala žaba. Pristopila je k njej in ji ponudila pomoč. Predlagala ji je, naj spleza na njen hrbet. Mišjo tačko bi povezali skupaj z žabjim krakom in tako skupaj preplavali reko. Tako se miška ne bi utopila, četudi bi padla v vodo. Žabica pa je ob tem predlogu imela še skrite namene – miško je pravzaprav nameravala utopiti in jo pojesti.
Miški je bila ideja všeč, a je imela skrite namene tudi sama. Ko bi priplavali na drugi breg, je nameravala potegniti za vrvico, žabo odvleči na kopno in jo pojesti.
Tako sta se žaba in miška navidezno vedli kot dobri prijateljici, a je vsaka od njiju imela svoj skriti načrt.
Zvezali sta si tačko in krak ter se odpravili v vodo. Ko sta se že približevali bregu, se je žaba potopila. Miš je spoznala, da je v nevarnosti, zato je začela kričati in brcati z nogami. Ker sta bili zvezani skupaj, ni mogla nobena naprej.
Kričanje in nenavadno dogajanje v reki je opazil sokol, ki je iskal svoj plen. Hitro se je spustil proti gladini reke, zagrabil miš, hkrati pa je iz vode potegnil še žabo. Obe je odnesel s seboj in tako sta obe plačali svojo nepoštenost.

Basen nas uči, da se vse, kar naredimo s slabim namenom, pravzaprav slabo konča za nas same. Prav tako pa se izogibajmo lažnim prijateljstvom.

»Takole je bilo …«

Nežka Dakskobler Markoč
junij 2017

 

Junij je mesec, ko že vsi nestrpno pričakujemo počitnice in tople ter sončne poletne dni. Tako se nam je zdel nauk »Za dežjem vedno posije sonce« za našo basen v tem mesecu zelo ustrezen. Ob pogovoru s šolarji na oddelku smo ugotovili, da se za vsako težavo najde rešitev, torej da za dežjem vedno posije sonce. Tako so nastale zanimive basni s čudovitimi barvnimi ilustracijami.

 

Počasen želvak Rudi

Bila je pomlad. Vse živali so srečno skakljale in letale naokrog. Kar žarele so od veselja, razen želvaka Rudija.
Ves čas je bil žalosten in potrt. Nihče ga ni mogel spraviti v dobro voljo. Pa seveda nihče niti ni vedel, zakaj je tako potrt. Nekega popoldneva je k želvaku privihrala prepelica Meta. Bila je najbolj pozitivna žival, kar ste jih kdaj srečali. Potrkala je na želvakova vrata in vstopila. Želvaku je pripovedovala o svojem življenju in seveda o svojih novih vnukih, ki so se ravnokar izvalili na svet. On pa nič. Niti najmanjšega nasmeška ni prikazal na obrazu. Prepelica je to opazila in povprašala želvaka o tej njegovi žalosti. Sprva seveda ni hotel spregovoriti, potem pa se je opogumil. Povedal ji je, zakaj je zadnje čase tako kisel. Izvedela je, da vzrok tiči v tem, da se je naveličal počutiti počasen in da bi rad dohajal druge, zdaj pa je  zmeraj zadnji. Prepelica ga je potrepljala po oklepu. Nato pa se je nečesa domislila. Nič ni spregovorila, samo hitro je odhitela ven. Želvak je bil zdaj še bolj žalosten, saj je mislil, da ga prepelica ni hotela več poslušati. Žalostno je zavzdihnil in se odpravil spat. Naslednje jutro je zaslišal trkanje na vratih. Zdelo se mu je čudno, saj ga po navadi ni nihče obiskal tako zgodaj zjutraj. Vstal je in odprl vrata. Osupel je. Na vratih je zagledal prepelico in mnogo drugih živali. Prepelica je prišla do želvaka in mu izročila kotalke. Povedala mu je, da so se vse živali potrudile, da bi izdelale to darilo zanj. Želvak se je nasmejal in zahvalil vsem. Zdaj se želvak Rudi veselo kotalka in je hitrejši kot kadarkoli prej.

Učenka, 8. razred

Učenka, 8. razred

Vrana Jana

Bila je vrana Jana, ki je bila zelo prijazna. Imela je veliko prijateljev in rada se je zabavala. Bližala se je zima in Jana ni imela nič hrane. Bila je lačna, a ni mogla storiti nič. Hotela je obupati in se vdati. Zaspala je. Ko se je zbudila, je bila že pomlad. Kar naenkrat je zagledala veliko češnjo z veliko sadeži. Bila je vesela in ni bila več lačna. Videla je, da se po slabi zimi lahko pojavi dobra pomlad.

Učenka, 8. razred

Učenka, 8. razred

Osamljena morska zvezda

Nekoč je bila osamljena morska zvezda. Ostale zvezde so jo odganjale stran. Celo življenje je živela v samoti in zato je nekega dne pobegnila od doma. Ostale morske zvezde so jo neznansko pogrešale, osamljena morska zvezda pa je našla raka samotarja. Ta je bil prav tako osamljen in izgubljen. Povedala sta si svoji življenjski zgodbi in se objela ter postala večna prijatelja. Morska zvezda se je vrnila k ostalim. Morske zvezde so se ji opravičile in jo za zmeraj imele rade. Sprejele so jo medse.

Učenka, 7. razred

Učenka, 7. razred

 

Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
junij 2017