V najstniškem obdobju se šolarji pogosto srečujejo z osamljenostjo. O njej smo se pogovarjali v mesecu novembru. V svoji poeziji so izrazili, kako jo doživljajo.
Osamljenost. Nina, 9. razred
Osamljenost
Osamljenost je prišla,
da bi nas osamila.
Nato bosta še jeza in strah
na obisk prišla
in se pobahala.
Ko pa bosta starša prišla,
jo bosta jeza in strah popihala.
Jan, 6. razred
Osamljenost
Sam je biti zelo težko,
takrat nam res ni lepo.
S prijatelji radi bi bili,
zato se nam k njim mudi.
Upamo, da bomo mi
z njimi se družili.
Ko smo sami, nam grozno je,
zato čim več družite se.
Ura vleče se zelo,
ko smo sami je tako.
Ko si sam, si žalosten, potrt,
misliš, da prišla bo smrt.
Zapustili so te vsi,
a misliš si tako samo ti.
Če mi kaj delamo,
hitro se zamotimo,
osamljenost kar izpuhti
in veseli smo vsi.
Matej, 7. razred
Osamljenost
Osamljenost je žalost,
spravi te v zaspanost,
sita sem že tega,
da sem osamljena in žalostna.
Hočem to spremeniti,
sita sem že tega.
Zaspana sem noč in dan.
Spati ponoči
ni več mogoče,
spati podnevi mi uspeva,
a prespim cela dva dneva.
Tajda, 8. razred
Osamljenost
Osamljenost je biti sam,
ko žalost gre na dan,
nimaš kaj početi,
ne da se ti niti sedeti
in veselih pesmi peti.
Žalost je nekakšne vrste dolgčas,
takrat je molk.
Ko žalost se vleče,
reka teče deroče in strela udari grozeče.
Osamljenost je, ko nisi v družbi,
ampak sredi avtoceste v gužvi.
Leon, 8. razred
Osamljenost (haiku)
Konec šolskega dne,
nobenega več ni,
8 let sem že sam.
Mark, 1. letnik
Osamljenost
Osamljenost je k nam prišla,
le kje je do zdaj bila,
z nami se je družila
in nam dolgčas delala.
Zberimo se vsi
in jo preženimo,
da je več ne bo
in bomo srečni mi.
Manja, 3. letnik
