USTVARJAMO S PREŠERNOM
Slovenci 8. februarja praznujemo kulturni praznik. O pomenu kulture in praznika smo se pogovarjali tudi z učenci. Na kulturnem dnevu, ki smo ga izvedli v začetku februarja, smo spoznavali življenje in delo dr. Franceta Prešerna.
Spoznali smo pesem Povodni mož, jo ilustrirali in ilustracije razstavili. Pesmico smo razrezali na posamezne verze, jih zavili v svitke ter poklonili osebju.
Učenci so prebrali tudi slovensko ljudsko pravljico Povodni mož. Literarni deli so med seboj primerjali. Ugotovili so, da je povodni mož iz ljudske pravljice veliko bolj ljubeč kot pa Urškin izbranec.
Prebrali smo Zdravljico in oblikovali kazalke, na katerih je viden Prešernov rokopis.
Zanimalo nas je tudi, kako je Prešeren ob prvem srečanju nagovoril Julijo. Vsak učenec je sestavil kratek dialog med Julijo in Prešernom ali pa to srečanje zgolj opisal. Bilo je zelo zanimivo. V nadaljevanju lahko preberemo, kako nam je njuno prvo srečanje predstavila Saša.
PRVI POGLED NA JULIJO
Pisalo se je leto 1833. France Prešeren je na nedeljsko jutro kot po navadi zgodaj vstal, se oblekel v mašna oblačila ter se odpravil proti cerkvi v Trnovem. Dan je bil lep, saj se je ravno začel april. Na pol poti je pogledal na uro in zgrožen ugotovil, da bo pozen. Začel je hitro teči. V daljavi je že opazil cerkev. Pritekel je do zgradbe ter na stežaj odprl njena vrata. Naenkrat je nastala smrtna tišina in vanj se je zastrmela vsa cerkev. Postalo mu je grozno nerodno. Postavil se je ob zid. Zamudil je približno deset minut. Večina ljudi se je obrnila naprej in se posvetila pridigi, nekateri so zmajevali z glavo, le ena oseba pa je vanj še zmeraj zrla. France je dvignil pogled in zastal mu je dih. Videl je dekle z ozkim obrazom ter svetlimi lasmi, ki so ji padali na ramena. Imela je sanjsko modre oči, ki so ga spominjale na morje in nebo ter vse, kar je lepega na svetu. Zdelo se mu je, da svet še nikoli ni bil tako lep in da ptice še nikoli niso tako lepo pele. Nekaj časa sta se gledala. Dekle ga je nato pomerilo s pogledom in se posvetilo maši. Ta je bila zelo dolga. Med njo pa ga dekle ni več pogledalo. Ko se je maša končala, so se ljudje začeli pomikati proti izhodu. Deklica je vstala. Pod roko je držala starejšo žensko. France je menil, da je Julijina mama. Najprej ju je še opazoval, potem pa ju je v množici izgubil. Hitro se je pomaknil proti izhodu. Dan je bil čudovit in sonce je pripekalo. Razgledal se je naokrog, da bi jo videl. V materini družbi se je pogovarjala z mladeniči ter si s pahljačo hladila obraz. Francetu je zaigralo srce in se ji je približal. Potrepljal jo je po ramenih. Obrnila se je. Spet je zrl v tiste nebeško modre oči in skoraj mu je zastal dih. Na debelo je pogoltnil, ji ponudil roko in rekel: »Pozdravljena, gospodična. Moje ime je France. Nisem mogel kaj, da ne bi opazil vaše lepote. Torej, zdaj stojim pred vami in ponižno upam, da mi izkažete to čast ter mi zaupate svoje ime?« Prijazno se ji je nasmehnil. Resnobno ga je premerila in dejala: »Julija«. Nato se je obrnila in s svojo družbo nadaljevala pogovor. France je poskušal nadaljevati, a ga je s pogledom prestrelila njena mama. Nato je k Prešernu pristopil nek gospodič in mu povedal: »Velike sanje imaš, fant. Dekle njenega kova se ne bo nikoli odločila za fanta, kakršen si ti.« Prešeren pa je dejal: »Smejte se, kolikor želite, govorite kar želite, a moje srce se ne bo predalo.« Mladi mož ga je potrepljal po ramenih, se obrnil in odšel. Prešeren je še malo postal, nato pa se tudi sam namenil oditi. Še zadnjič se je ozrl in pogledal v tisto nebeško milino. To je bil prvi dan, ko je srečal Julijo, nanjo pa ni nikoli več prenehal misliti.
Saša, 9. r
