Panjske končnice
Višja medicinska sestra je na naš oddelek pripeljala prostovoljko Anko Novak, ki je želela obogatiti in polepšati dneve bolnih otrok. Pa to ni bila navadna prostovoljka; bila je gospa v častitljivi starosti triinosemdesetih let, polna znanja in modrosti, nekdaj zaposlena v Gorenjskem muzeju v Kranju. Žal se s šolarji ni uspela srečati, smo pa iz zapisa, ki nam ga je pustila, izvedeli marsikaj zanimivega o panjskih končnicah.
Česa nas je naučila gospa Anka?
Na Slovenskem je bilo gojenje čebel od nekdaj zelo razširjeno. Te male živalice so bivale so v majhnih lesenih zabojčkih, kranjičih (panjih), ki so bili tesno drug ob drugem zloženi na policah lesenih zgradbic z enokrilno streho. Te zgradbice imenujemo čebelnjaki.
Prednje stranice kranjičev so bile okrašene s slikami, tako da so bili čebelnjaki prava mala galerija na prostem.
Na panjskih končnicah, kot imenujemo te slike na panjih, so najpogosteje upodobljeni svetniki in Marija z Jezusom, saj so kmetje verjeli, da bo to čebele varovalo pred pomorom in drugimi nevšečnostmi. Naslikani pa so tudi prizori iz vsakdanjega življenja, lastnosti oseb (nečimrnost, jezikavost), značilnosti posameznih poklicev (lovcev, muzikantov, krojačev) in zgodovinski motivi.
Panjske končnice poznamo le v Sloveniji.
Dijakinja Alma je izdelala poster, na katerem so tudi fotografije okoli sto petdeset let starih panjskih končnic, ki so v lasti kranjskega muzeja.
