Barcelona, 2000
1. člen
Vsak bolni otrok oz. mladostnik/mladostnica ima pravico do učnega dela v bolnišnici in na domu.
2. člen
Cilj tovrstnega šolanja je vzpostavljanje in ohranjanje vzgojno-izobraževalnega procesa, ki otroku in mladostniku/mladostnici omogoča, da bolezni navkljub ohranja vlogo učenca/učenke.
3. člen
Bolnišnična šola predstavlja skupnost otrok in mladostnikov/mladostnic; je vez z običajnim in vsakdanjim življenjem. Učno delo se v bolnišnični šoli odvija v razredu, skupini ali individualno.
4. člen
Učno delo v bolnišnični šoli in na domu mora biti prilagojeno sposobnostim in potrebam bolnega otroka in mladostnika/mladostnice. Načrtovano in usklajeno naj bo z učenčevo matično šolo.
5. člen
Učno okolje in pripomočki morajo biti prilagojeni bolnemu učencu/učenki. Nove učne tehnologije uporabljamo tako, da v čim večji meri preprečujemo osamljenost in izolacijo bolnega otroka in mladostnika/mladostnice.
6. člen
Pri učnem delu z bolnimi otroki in mladino uporabljamo raznovrstne učne metode in oblike dela. Vsebina vzgojno-izobraževalnega dela presega obvezni kurikulum; vsebuje namreč tiste vsebine, ki jih pogojujeta bolezen in hospitalizacija.
7. člen
Učitelji bolnih otrok in mladostnikov/mladostnic morajo biti deležni specifičnega in stalnega izobraževanja.
8. člen
Učitelji bolnih otrok in mladostnikov/mladostnic so enakovredni člani interdisciplinarnih timov in predstavljajo odgovorno osebo, kar zadeva šolske zadeve.
9. člen
Starši bolnih otrok ter mladostnikov/mladostnic morajo biti obveščeni o pravici do šolanja. V vzgojno -izobraževalni proces naj bodo vključeni kot odgovorni in enakovredni partnerji.
10. člen
Spoštovati moramo intergriteto bolnega šolarja/šolarke, tudi njegova/njena osebna prepričanja. Vse pridobljene informacije o šolarjevi bolezni in njegovem stanju mora učitelj varovati kot poklicno skrivnost.
