Ko se poti razidejo

Draga Žan in Anita,

ni dolgo nazaj, ko smo se prvič srečali. Spomnim se, kako me je skrbela moja selitev, kako se bom ujel z vama in kako me bosta vidva sprejela.

Ko zdaj pogledam nazaj, se lahko zahvalim sestri Mariji, da mi je omogočila to prečudovito bivanje v isti sobi z vama.

Dragi moj prijatelj Žan,

vesel sem, da te poznam in da si mi zaupal veliko svojih skrivnosti.  Včasih  ti znam nagajati, ampak vem, da tudi ti veš, da so to prijateljski “heci”. Težko mi je, da odhajaš iz Soče. Vem, da nisem edini, ki tako čuti.

Meni in nam vsem si dal veliko lepega. Pokazal si nam, kako veliko ljubeče srce imaš. Pokazal si, kako se znaš zavzeti za prijatelja, kaj znaš za prijatelja narediti in kako tekmuješ v prijateljskem duhu.
Ali se spomniš, ko smo se strigli pri Maliju in potem z gelom “rihtali” pričeske? Kaj pa večerne igre s kartami ali zmage pri monopoliju?

Skupne slike bodo vedno lep spominček na naš preživet čas v Soči.

Anita,

ali veš, da si enkratna oseba, ki mi je polepšala dneve v sobi ena? Ali veš, da te bom zelo pogrešal zjutraj, ko se bom zbudil, posebej pa ob večernih urah?

Odhodi so težki za tiste, ki odhajajo, in za tiste, ki ostanejo

Dragi Žan in draga Anita,

vem, da bo težko danes, ko bosta odhajala, in tudi po prvomajskih praznikih bo moj prihod v Sočo drugačen, ker vaju ne bo.

Učiteljica Tanja je lepo napisala v božičnem voščilu: “Oči imamo spredaj zato, da gledamo naprej.” 

Želim vama povedati, da ko pogledam naprej, vem, da bo to prijateljstvo ostalo za vedno. Dobivali se bomo na kavici ali se obiskali, vendar pa to ne bo več ista soba številka ena in enak ritem kot v tem prostoru.

Hvala vama, da smo se skupaj hecali, se smejali, telovadili, upali, občasno bili žalostni, vedno pa smo se skupaj borili v tej PREČUDOVITI DRUŽINI SOČA.

Prijatelj ANDOR