KOBILARNA LIPICA
v:* {behavior:url(#default#VML);}
o:* {behavior:url(#default#VML);}
w:* {behavior:url(#default#VML);}
.shape {behavior:url(#default#VML);}
Kobilarna Lipica, ki leži sredi edinstvene kraške pokrajine, je ena najstarejših kobilarn na svetu in rojstni kraj lipicancev. Predstavlja enega najlepših naravnih in kulturnih spomenikov Slovenije.
V bližini vasi Lokev se je sredi 14. stoletja nahajal vinotoč Pri lipici, tržaški škofje so takratno letno rezidenco poimenovali po lipi. Tako je torej Lipica dobila ime, lipicanec pa po Lipici.
Avstrijski nadvojvoda Karel, takratni regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre in Trsta, je ustanovil Kobilarno Lipica. Želel je vzrediti dovolj jahalnih konj za konjušnice v Gradcu in za lokacijo je leta 1578 izbral zapuščeni letni dvorec tržaškega škofa v Lipici. Tam so zgradili hleve in stanovanjske stavbe ter uredili travnike in pašnike. Navozili so zemljo iz številnih kraških dolin in zemljo tudi delno pogozdili, zato Lipico še dandanes imenujemo »zelena oaza na kamnitem Krasu.« Že v letu 1581 so kupili prve španske konje, 24 plemenskih kobil in 6 plemenskih žrebcev.
Najhujši udarec sta Lipici prizadeli 1. in 2. svetovna vojna, ko so lipicance razseljevali po vsej Evropi. Leta 1947 je Lipica od 179 konj dobila nazaj le 11 konj, vendar jim je v več kot 30 letih uspelo kobilarno v celoti obnovili.
20 centov
Kovanec krasi podoba dveh lipicancev, zaščitenih slovenskih paradnih konjev.
Pisateljica Desa Muck je za kraj dogajanja v svojem mladinskem romanu Nebo v očesu lipicanca izbrala Lipico, pomembno vlogo v njem pa imajo tudi lipicanci.V knjigi so predstavljene čudovite fotografije iz arhiva Kobilarne Lipica, izdana pa je bila l. 2010 ob 430-letnici ustanovitve Kobilarne Lipica.
LIPICANCI
Kot mitološki Pegaz
ponosno nosi belo glavo,
ko se sredi polj in trav
v galopu zliva z naravo.
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-fareast-font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
Že 430 let hiti odmev kopit
med krošnjami dreves
in rezget žrebet potuje
z vetrom do nebes.
Leonardo, 6. razred
Žrebci so visoki od 155 do158 cm, kobile od 153 do 158 cm, glava je srednje velika, suha, zmerno konjskega profila, oči so velike, temne, živahnega pogleda, ušesa srednje velika, prav tako nozdrvi.
Vrat je srednje dolg, visoko nasajen, usločen in dobro omišičen. Telo je dolgo, široko in globoko, noge so čvrste in suhe. Dosežejo izredno visoko starost, tudi do 30 let.
Imajo živahen temperament, se hitro učijo in so primerni za izvajanje klasičnih dresurnih elementov, pa tudi za vse oblike konjeniškega udejstvovanja pod sedlom in v vpregi.
Lipicanci niso pravi beli konji, a s starostjo osivijo do skoraj povsem bele barve. Sivenje (ali depigmentacija) je tako močno, da so v starosti med 5 in 7 let konji beli. Se pa običajno najde v čredi vsaj en črn lipicanec.
Danes je v Lipici zastopanih šest originalnih krvnih linij žrebcev in šestnajst rodov kobil.
Britanski kraljici Elizabeti II. so v Lipici l. 2008 podarili lipicanca z imenom 085 Fawory Caniss XXII. Plemenski žrebec je slovenski prvak v dresurnem jahanju, v svetovni dresurni eliti pa se uvršča v sam vrh. Čeprav je last britanske kraljice, ostaja v oskrbi Kobilarne Lipica.
Zapisali: Lucija, 7. razred, in Mišel, 9. razred
Viri: http://sl.wikipedia.org/wiki/Lipicanec, http://www.avtovizije.com/aktualno/izleti/5411-lipica-izlet-v-domovino-lipicancev.
