V novembru so nas (tako kot v oktobru) še kar navduševale »marele«, take in drugačne, pa tudi druge reči,
npr. čudežno drevo.
Drevo čudežno –
izpolnijo se želje –
poje ti srce.
Skupaj (več učencev in učiteljica) smo pisali haikuje in risali ob njih. Pri »grajenju« haikujev smo ugotovili, da je pisanje pesmic lahko tudi zabavno in ne tako težko.
Mogoče še ne veste, da je haiku japonska pesemska oblika, pri kateri je najpomembneje, da znamo šteti zloge. Pesmica haiku ima namreč tri vrstice (verze); prvi in tretji verz imata po 5 zlogov, drugi pa 7. Rima ni nujna, vendar nam je uspelo, da se haikuji tudi rimajo.
Rože cvetijo,
barve nas veselijo –
naš svet krasijo.
Seveda je pomembno tudi, o čem pesmica govori. V prvih dveh vrsticah naj bi nekaj opisovali oz. pripovedovali, v zadnji pa to opisovanje oz. pripovedovanje povzeli.
Marela skače,
v zraku gleda, se vrti,
na zemljo hiti.
Na drobnem pesku
marele se pražijo,
vse opazijo.
Marela v morju
gleda ladje in pluje,
načrte snuje.
V gozdu marele
rastejo, govorijo
in na tleh spijo.
