Novembra smo – v pričakovanju prižiga prazničnih luči – sanjarili ob sliki, katere navdih so bile pariške ulične svetilke. Umetnino z naslovom Električne prizme je pred več kot sto leti naslikala umetnica Sonia Delaunay. Razgibana kompozicija barvnih lokov v mnogoterih odtenkih poplesuje po slikovni ploskvi.

Sonia Delaunay je s svojim možem Robertom Delaunayjem ustanovila umetniško gibanje orfizem. Oba sta pri slikanju uporabljala intenzivne barve in geometrijske oblike.

Slika je učencem predstavljala kar velik izziv. Reprodukcije so se nazadnje le pogumno lotili petošolka Lejla, sedmošolec Nej in dijakinja Monika, ki so z veliko doslednostjo, šestilom in ravnilom skicirali razporeditev barvnih ploskev. Skico sta nekaj dni kasneje z barvami oplemenitili dijakinja Brina in njena mamica. Ustvarili sta veličasten ples zelo podobnih barvnih odtenkov, kot jih srečamo na izvirniku.

Oblike se prekrivajo in ob vsakem srečanju spremenijo barvo. Barve ena ob drugi še bolj zažarijo. Približek sliki Sonie Delaunay je izjemen.

Pri urah slovenščine je ob sliki s pomočjo učiteljice Manje Žugman pesnil učenec Nej.

 

Ples barv

Modra barva se mi najlepša zdi,
saj po morju mi diši.

Na drugem mestu je barva rumena,
ki spominja me na sončne dni,
ko je prijetno in toplo,
hodim s kratkimi rokavi
in se sprehajam v naravi.

Moja tretja barva je zelena,
ker me spet spominja na naravo
in na vse, kar je zdravo.

Nej, 7. razred

Imate tudi vi najljubše barve kar tri?

Zunaj sedaj že žarijo praznične luči in napovedujejo čarobne decembrske dni.

Tina Žvab
november 2018