V mesecu oktobru so mlajši šolarji prebrali basen PAMETNI POLH.
Na robu gozda je rasla košata jelša. Pod njo se je pasla srna. Takrat prileti šoja, sede na visoko vejo in reče: »Dober dan, srna. Je tudi tebi všeč ta zelena jelša?« Srna dvigne glavo in pogleda v krošnjo: »Kako zelena, listi so vendar sivi!« »Ne, motiš se. Kaj ne vidiš, da so čisto zeleni?« »Sivi so!« »Zeleni!!« Prepir je zbudil polha, ki je spal sredi krošnje: »Nehajta! Če bi živeli tu, kjer živim jaz, bi vedeli, da so jelšini listi zgoraj zeleni in spodaj sivi.«
Preberite in poglejte, kaj so se naučili iz nje.
Basen nas uči, da:
– moramo mnenja drugih spoštovati;
– lahko vsak vidi stvari ali dogajanje drugače;
– moramo, preden si ustvarimo svoje mnenje, vse dobro raziskati.
 Maj, 3. razred |
Darja Bricelj in Marta Marenče
oktober 2016
Starejši šolarji pa so se v mesecu oktobru posvetili nauku »Ne sodi knjige po platnicah« in ob tem pisali svoje basni.
LISICA, JEŽEK IN SOVA
Globoko v gozdu je živelo veliko živali. Med njimi je bila najbolj pomembna lisica. Bila je važna, delala je le tisto, kar ji je bilo najbolj všeč. Dobila je vse, kar je hotela. Na drugi strani pa je bila sova. Vsi so se ji posmehovali, saj je lisica o njej širila neresnice. Med živalmi je bil tudi ježek, ki je vedel, kakšna je lisica v resnici. Nekega lepega jesenskega dne je ježek odšel na sprehod, ko je zagledal sovo. Rekel je, naj se mu pridruži, saj se mu zdi osamljena. Sova je bila presenečena, saj je nobeden ni nikoli povabil, naj gre z njim. Sova in ježek sta z vsakim dnevom postajala boljša prijatelja. Ko so to videle druge živali, so se jima pridružile. Tako je tudi lisica spoznala, da se drugih nikoli ne sodi, dokler jih zares ne spoznaš.
Nauk te zgodbe je »Ne sodi knjige po platnicah oz. Ne sodi drugih po izgledu.«
Tia, 7. razred
LENIVEC BOJAN
V majhni vasici na robu gozda je živel lenivec Bojan. Na prvi pogled je bil malo zaležan in zaspan. Ni imel prijateljev, ker ga druge živali niso hotele sprejeti v svoj krog. Za njegovim hrbtom so ga opravljale, češ kako len, nedelaven, umazan in verjetno tečen je, ker je lenivec. Nekega dne pa je Bojan ravno stopal po stezi pred hišo, ko so mimo prišle druge živali. Ko so ga zagledale, so takoj utihnile. Bojan se jim je nasmehnil, jih pozdravil in povabil na čaj. Živali, ki so hrepenele po novem materialu za obrekovanje, so z veseljem sprejele njegovo ponudbo. Ko so vstopile, jih je preplavil topel domač zrak, iz katerega se je vil vonj po sveže pečenih piškotih. Bile so presenečene, ker so pričakovale umazano beznico. Bojan jim je postregel z domačim zeliščnim čajem in s svežimi piškoti, živalim pa se je pogled ustavil na steni, kjer so visele fotografije s podobami Bojana in številnih uspešnih ter slavnih živali. Začudeno so jih gledale, medtem ko jim je navdušeni Bojan pripovedoval o svoji uspešni karieri. Na koncu obiska so se mu živali opravičile, ker so ga tako hitro sodile in ga niso sprejele medse. Naučile so se novega pomembnega nauka, Bojan pa je našel nove prijatelje.
Nauk te zgodbe je »Ne sodi knjige po platnicah«.
Jana, 2. letnik
 Eva, 1. letnik |
Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
oktober 2016
