Mali šefi

V letošnjem šolskem letu smo se odločili, da bomo zavihali rokave in se podali v svet velikih kuharskih mojstrov. Spoznavali bomo raznoliko hrano in razvijali spoštljiv odnos do nje. Spraševali se bomo, kaj jemo, od kje prihaja naša hrana, kako jo proizvedemo, koliko je zaužijemo in kaj se dogaja z zavrženo hrano.
O, ne, ne bojte se. Ne bomo se samo učili in pogovarjali, ampak bo iz naše oddelčne kuhinje tudi vsak mesec zadišalo. Tako se bomo učili delovnih navad in ročnih spretnosti, se seznanili in naučili preprostih kuharskih postopkov in spoznali pripomočke v kuhinji, aktivno bomo sodelovali pri pripravi preprostih jedi, sestavili pa bomo tudi različne recepte. Te bomo z veseljem delili tudi z vami.

Ja, veliko dela nas čaka, zato smo kar pohiteli.
Vsi veliki kuharski mojstri potrebujejo svoj predpasnik, s katerim se postavijo za kuhinjskimi pulti in štedilniki. Mlajši učenci smo si ga ukrojili, oblikovali in sešili.

Predpasnik malih šefov

Predpasnik malih šefov

Predpasnik malih šefov

Starejša učenka se je podala v iskanje različne hrane. Pripravila je prehransko piramido, ki jo bomo kot didaktično igro uporabljali za prepoznavanje različnih živil in njihovih lastnosti. Igro bodo lahko uporabljali starejši učenci za utrjevanje snovi in mlajši za usvajanje novih znanj.

Didaktična igra: prehranska piramida

Didaktična igra: prehranska piramida

 

Mmmmm, kako dišijo jesenski pridelki. In koliko jih je.

Mi že imamo idejo za naslednje dni,
kaj vse lahko v lonec prileti.
Če zanima tudi vas,
pokukajte,
kaj dogaja se pri nas.
In mogoče tudi vi
kaj dobrega nakuhate te jesenske dni.

Nežka Dakskobler Markoč
september 2019

Zakaj je morje slano

V mesecu juniju smo se odpravili na slovensko obalo. Sonce nas je že pošteno ogrelo, bližajo se šolske počitnice in dnevi, ki prihajajo, bodo za večino bolj sproščeni in zabavni. Zmajček nas je odpeljal v Sečovlje, kjer smo se ustavili na tamkajšnjih solinah. Le zakaj?

Novinar iz 4. razreda je z levčkom naletel na pretresljivo novico.

Novica

Novica nas je navdušila, zato smo hitro pobrskali po ljudski literaturi in našli ljudsko legendo, ki pripoveduje, zakaj je morje slano.

Jo poznate?
Legenda pravi, da je davno tega živel deček, ki ni imel nikogar na svetu razen slepe babice in mirne vesti. Po zaključenem šolanju se je zaposlil na barki. Na barki so se iz njegove revščine vsi norčevali.
Nekega dne je o vsem tem potožil babici, ta pa mu je dala čarobni mlinček, ki je namlel vsako željo, če si le poznal čarobne besede. Te so bile:
»Mlinček, mlinček, melji, melji, ______ mi namelji!«
In mlinček je začel mleti. Če si imel namletega dovolj, si mlinčku velel:
»Mlinček, mlinček ustavi se, zdaj. Dosti je!«
Z mlinčkom se je deček vrnil nazaj na ladjo. Ko so ga mornarji ponovno začeli zasmehovati, se je postavil v kot in namlel veliko denarja. Postal je najbogatejši med njimi, a še vedno prijazen do vseh.
Nekega dne jim je na ladji zmanjkalo hrane. Tudi takrat jih je deček s svojim mlinčkom rešil. Namlel je toliko različnih jedi, da je bilo za vse dovolj.
Za to stvar je izvedel tudi kapitan ladje. Dečka je poklical v svojo kabino in toliko časa vztrajal, da mu je deček povedal za skrivnost. Podaril mu je čarobni mlinček in mu povedal čarobne besede.
Kapitan je v svoji kabini mlel denar in jedi, ni pa opazil, da je na morju začela divjati strašna burja. Mornarji so se z ladje rešili, kapitan pa si je začel mleti sol za svoje jedi. Ko je bila solnica polna, se kapitan ni več spomnil čarobnih besed. Mlinček je mlel in mlel belo sol, soli je bilo čedalje več. Kapitan je vpil in razbil mlinček. A zaman. Iz vsakega dela je nastal nov mlinček, ki je mlel, mlel belo sol. Ladja se je napolnila s soljo in se potopila na morsko dno.
Deček se je vrnil k babici in ji o vsem tem povedal. Ona pa je odvrnila: »Aha, zdaj vem, zakaj je morje slano.«

Soline

Življenje v morju

Po končanem raziskovanju je učenec 5. razreda naslikal soline, učenec 3. razreda in učenka 7. razreda pa sta se potopila in naslikala življenje na morskem dnu ter pod gladino.

Zdaj smo na koncu šolskega leta. Počitnice so tu. Le kaj vse boste počeli v teh dneh?
Če se boste kaj odpravili proti morju, se le potopite in poiščite mlinčke na morskem dnu.
Če jih najdete, poznate čarobne besede.
Mar ne?
Lahko so vam v pomoč, da si nameljete čudovito, toplo, sončno, veselo in zdravo poletje.
Pa srečno in igrivo!

Nežka Dakskobler Markoč
junij 2019

Zmaj v Postojnski jami

V mesecu maju smo z Gorenjske odpotovali na Notranjsko. Zmajček nas je odpeljal na mejo celinskega in primorskega sveta, v Postojno. Zanimivo je že samo ime kraja Postojna, saj nam veli, naj malo postojimo in si ogledamo naravne, zgodovinske in kulturne lepote.

 

Po Postojni in njeni okolici so se sprehodile starejše učenke in dijakinje. Preko spletnih strani, revij in atlasov so odkrivale te znamenitosti in nam pripravile plakat, na katerega so zapisale veliko zanimivosti.

Postojna

Mlajši učenci smo Postojno hitro prepoznali po Postojnski jami in vlakcu ter človeški ribici, nismo pa vedeli, zakaj Postojnčanom rečejo Torbarji.

 

Vi morda veste?

Ne.

Vas zanima zakaj?

 

To ime prihaja iz zgodovine, o tem pripoveduje legenda o Zmaju iz Postojnske jame, ki smo jo spoznali.

V davnih časih, ko v Postojnski jami še ni vozil vlakec, je živel hudoben in neprijazen zmaj, ki je Postojnčane strašil in jim za vsak obrok pojedel eno žival – ovco, kozo ali tele. Postojnčane je bilo strah, zato so začeli iskati pomoč. Našli so pogumnega in prebrisanega pastirja Jakoba, ki je pasel pod Nanosom in ga prosili za pomoč. Pastirček je urno pripravil vabo, z njo premagal hudobnega zmaja ter rešil Postojnčane.

Domačini so Jakobu za njegov pogum in pomoč postavili spomenik, iz kože zmaja pa so mu sešili novo pastirsko torbo.

Od takrat naprej so Postojnčani dobili ime Torbarji.

 

Da vam ne bo potrebno stare legende iskati in jo brati, sta učenca 4. in 5. razreda za vse pripravila strip Zmaj v Postojnski jami.

Priprava stripa

Priprava stripa

Zavihala sta rokave, narisala sličice in se vživela v zmajevo kožo in kožo Postojnčanov ter vam ponudila zanimivo branje.

Zmaj v Postojnski jami

Mi smo v Postojni postali, jo raziskali in ugotovili, da je za izlet vabljiva in zanimiva.

Če vas še kaj zanima, hitro oddrvite in se vživite v davne, davne čase, ko so po Postojni zmaji kraljevali in v jami spali.

 

Nežka Dakskobler Markoč
maj 2019

Lubniški velikan

V mesecu aprilu smo ponovno raziskovali lepote Slovenije. Levček nas je odpeljal v Škofjo Loko, ki jo domačini večkrat poimenujejo srednjeveška lepotica. Škofja Loka je mesto z bogato zgodovino in bogato kulturno ter naravno dediščino. Vse te znamenitosti so odkrivale starejše učenke in dijakinje, ki so pripravile plakat, z njim pa nam podrobno predstavile mesto.

Le kdo bi si mislil, da tako majhno mesto v sebi skriva tako veliko bogastvo?

Škofja Loka

Mlajši učenci smo spoznali ljudsko pravljico Lubniški velikan. Velikan je živel v jami Kevdrc pod Lubnikom in ni bil prav nič prijazen. Pastirjem je kradel ovce in koze ter vse dni poležaval v svoji jami.
Nekega dne so Škofjo Loko napadli sovražniki. Napadali so obzidje. Ločani so bili vse bolj zaskrbljeni, zato so se po pomoč odpravili k velikanu. Obljubili so mu 100 ovac, če jim le pomaga pregnati sovražnike. Velikan je pograbil največjo smreko na Lubniku in pometel s sovražniki ter rešil Škofjo Loko.
Za nagrado je dobil obljubljene ovce, a so mu zbežale po okoliških hribih in gorah.
In še danes pravijo stari Ločani, ko grmi in bliska, da velikan hrumi in kriči, ko se za pobeglimi ovcami podi.
Pravljico smo brali, jo pripovedovali, se o njej veliko pogovarjali, jo ilustrirali ter risali pomembne elemente in glavne junake, ki v njej nastopajo.

Lubniški velikan

Lubnik z jamo Kevdrc in Škofja Loka

Velikanovo darilo

Najpogumnejši Ločan

Sovražniki

Vse narisane elemente smo uporabili pri snemanju animacije. Pri snemanju nam je na pomoč priskočila še učiteljica Tina in s skupnimi močmi nam je uspelo pripraviti novo, najdaljšo animacijo do sedaj.
Vas že zanima, kaj vse se v njej dogaja?

POSNETEK: Slovenska ljudska pravljica: Lubniški velikan

 

Nas je Škofja Loka navdušila. A je tudi vas?
Njene skrivnosti nas kar kličejo, da jo obiščemo. Mogoče tudi na deževen dan, da se prepričamo, če Lubniški velikan še vedno hrumi in kriči ter pobegle ovce lovi.

 

Nežka Dakskobler Markoč
april 2019

Kdor sodeluje, zmaguje

V mesecu marcu nas je na oddelku čakal poseben dogodek, na katerega smo se prav posebej pripravljali in trenirali, zato nismo imeli časa odpotovati z levčkom po Sloveniji in spoznavati nove kraje in znamenitosti. Odločili smo se, da levčka povabimo k nam na oddelek in mu razkrijemo težko pričakovani dogodek. Povabili smo ga na Bolnišnične olimpijske igre.

Ne morete verjeti?
O, ja. V bolnišnici je danes vse drugače, imamo olimpijado, v bolnišnici se tudi skače, poje himna bolnišničnih olimpijskih iger. In res je tako. Imamo pravo bolnišnično olimpijado, na kateri prižgemo olimpijski ogenj, podpišemo prisego, zapojemo himno in zberemo vse moči, da se borimo v olimpijskih panogah, kot so pikado, prva pomoč in tobogan bowling.
20. marca 2019 je prišel težko pričakovani dan in odvile so se že 27. Bolnišnične olimpijske igre, na katerih je sodelovalo 11 hrabrih in pogumnih olimpijcev – učencev, učenk in dijakinj.

Ponosno so prikorakali na prizorišče in slavnostno otvorili igre s prižigom olimpijskega ognja.

Znak olimpijcev

Podpisane prisege

Na igrah sta se nam pridružili športni gostji, padalka Maja Sajovic in taekwandoistka Ana Petrušič. Predstavili sta nam njuna športa in povedali zanimive izkušnje, ki sta jih v športni karieri doživeli.

Padalka Maja Sajovic in teakwondoistka Ana Petrušič

Borili smo se v treh disciplinah in uspešno premagali vse težave in napore, ki so nas čakali. Na trenutke je bilo zelo težko, a čisto vsakemu je uspelo premagati vse ovire in postati zmagovalec.

Sodnici in zapisnikarica so budno spremljale potek iger in beležile naše rezultate, ki smo jih dali v vpogled vsem na oddelku.

   
 Igra  prva   pomoč

Učencem razredne stopnje so igre ostale v spominu še v naslednjih dneh, zato smo najlepše trenutke narisali in zapisali.

Risbe učencev razredne stopnje

Igre so se zapisale v spomin tudi mlajšim in starejšim učencem, dijakinjam ter zaposlenim na oddelku. Zmagoslavni občutki, iskrice v očeh in nasmehi na obrazih pričarajo trenutke, ki živijo v olimpijski zgodbi.

Nam je uspelo. Postali smo zmagovalci 27. Bolnišničnih olimpijskih iger.

 

Nežka Dakskobler Markoč
marec 2019

Levčkovi nagrajenci

Mesec februar je najkrajši mesec v letu. Vsi učenci težko pričakujejo zimske počitnice.
Po koncu počitnic pa začutimo pomlad, ki nam da novih moči, in sonce naš že pošteno ogreje. Včasih nas v februarju obišče še pust nasmejanih ust in skupaj z njim preženemo zimo.

V februarju slavimo tudi kulturni praznik – Prešernov dan. V okviru kulturnega dne Prešernovanje smo raziskovali življenje in delo doktorja Franceta Prešerna. Prebrali smo kratko zgodbo, ki nas je popeljala od pesnikovega rojstva do njegove smrti. Pogovarjali smo se o pomenu kulture in Prešernovih nagrajencih. Njihovo delo nas je navdušilo, zato smo tudi mi likovno in literarno ustvarjali.

Učenci predmetne stopnje in dijakinje so podrobneje predstavili letošnjo nagrajenko Marušo Majer in njeno delo predstavili na plakatu.

Prešernova nagrajenka: Maruša Majer.

Mlajši učenci pa so narisali dve novi podobi dr. Franceta Prešerna in njegova portreta odeli v tople in hladne barve.
Pripravili smo tudi tekmovanje, na katerem smo iskali »Levčkove nagrajence za leto 2019«. Učence smo spodbujali k literarnemu in likovnemu ustvarjanju.

Portret – dr. France Prešeren.

Dr. France Prešeren v toplih in hladnih barvah.

Pripravili smo tudi tekmovanje, na katerem smo iskali »Levčkove nagrajence za leto 2019«. Učence smo spodbujali k literarnemu in likovnemu ustvarjanju.

Na tekmovanje sta se prijavila učenka 3. razreda z risbo in učenec 5. razreda, ki je napisal in ilustriral zgodbo z naslovom Vitez in princesa. Knjiga je izšla dan pred zimskimi počitnicami. Ta dan smo zgodbo uradno predstavili učencem in učenkam na oddelku ter zdravstvenemu osebju, učencema pa za trud in delo podelili Levčkovo nagrado.

Zgodba petošolca: Vitez in princesa.

Risba tretješolke: Konj v mesečini.

Po svečani podelitvi smo se razvedrili s športnim dnem, potem pa smo odšli na zaslužene počitnice z mislijo, da nas kultura sprejme, ko se rodimo, raste z nami, nas nikoli ne zapusti, kjer koli smo in kar koli počnemo, in da smo kultura jaz, ti in mi.

Nežka Dakskobler Markoč
februar 2019