18. Tabor sonca in radosti

Planica, junij 2018

V današnjem svetu si težko vzamemo čas za ljudi okoli sebe, zato pa smo si ga mi vzeli za naš mali tabor, ki je letos potekal v Planici.
Naš čudoviti tabor se je začel v petek okoli ene popoldne, ko smo vsi neučakani prišli pred Pediatrično kliniko v Ljubljani. Kot se spodobi, smo pozdravili vse nam že znane sobolnike, učiteljice, vzgojiteljico in zdravstveno osebje. Poslovili smo se od staršev in se vkrcali na avtobus. Pot do Planice je hitro minila, saj nas je vmes čakal še ogled Planinskega muzeja v Mojstrani. Tam nas je po rogljičkasti malici že čakal gospod Požgavc, ki je predstavil Aljaža in njegov stolp pa tudi zgodovino alpinizma.
Ste vedeli, da so železje za Aljažev stolp prinesli na Triglav tako, da so si planinci kose železa navezali na telo in jih nosili na vrh Triglava?

Vodička nam je razdelila tudi hribovsko malico, da nas ne bi premagala lakota. Kruh in jabolko, kot v starih časih. Izvedeli smo vse mogoče stvari, doživeli tudi hudo nevihto. Po tej dogodivščini smo se poslovili od vodičke in gospoda Požgavca in se odpeljali v Planico. Zagledali smo skakalnice in takoj vedeli, da smo prispeli. Nastanili smo se v sobe, imeli še nekaj prostega časa in že je bil čas za večerjo. Po večerji smo se še nekaj časa družili in praznovali Filipov 19. rojstni dan. Polni pričakovanja sobotnih dogodivščin smo se odpravili spat.
Naslednji dan smo po zajtrku začeli s še več dogodivščinami. Letos smo tradicionalni lov na zaklad pripravili najstarejši udeleženci tabora, in sicer za vse druge, mlajše otroke in vse osebje. Imeli smo veliko dela z načrtovanjem in s pregledovanjem terena. Lov na zaklad pa je potekal popoldne.
V ustvarjalnih delavnicah smo izdelali vsak svoj Aljažev stolp, zelo natančno po fotografiji in knjigi o Aljaževem stolpu. In še enega velikega, na katerega smo se podpisali ter ga nato odnesli domov na Pediatrično kliniko.

Vse to garanje nas je utrudilo, k sreči je bil čas za kosilo. Po okusnem kosilu smo imeli prosto, nato pa smo si šli pogledat spust dr. Novljana in Katje po žični drči (zip line). Bilo je tako zanimivo, da smo se takoj hoteli spustiti še mi, ampak naš spust je bil na vrsti v nedeljo.
Po ogledu spusta smo le dočakali lov za zakladom. Najprej smo vse razdelili v skupine. V vsaki so bili en zdravnik, ena učiteljica in ena medicinska sestra ter mlajši otroci. Vsaka skupina se je v lov podala zelo zagnano. Priznamo, gesla in navodila so bila res težka, ampak če so tekmovalci pozorno poslušali razlago vodičke v Planinskem muzeju, so poznali vse odgovore. No, kar se vprašanj tiče, so otroci znali več kot odrasli. Vsem skupinam pa je le uspelo ugotoviti geslo.

Po vsem tem tekanju nas je čakala večerja. Po večerji so zunaj medicinske sestre s Filipom in Aleksom pripravile šov Zvezde plešejo, tekmovalci so bili zdravniki, vzgojiteljica in starši malih otrok. Spopasti so se morali s težkimi plesi in kritiko neizprosnih žirantov. Žirija je tudi razglasila zmagovalca.
In po šovu je le prišel čas, ki smo ga vsi nestrpno čakali, razglasitev rezultatov lova za zakladom. Vsak je dobil manjšo nagrado in velik aplavz. Vendar ni pomembno, kdo zmaga. Zmagali smo vsi, tekmovalci in tisti, ki smo ga pripravili, saj je druženje največji zaklad. Po razglasitvi smo imeli prosto in kmalu je bila ura toliko, da smo se odpravili spat.
In tu je bila že nedelja, to pa je pomenilo spust po žični drči. Po zajtrku smo pospravili sobe in se slikali pred našim stolpom.

Odhiteli smo proti skakalnici in se pripravili na spust. Na prvem mestu je bila varnost, zato so nam povedali, kaj vse moramo upoštevati. V polni opremi smo šli na gondolo in se peljali do vrha. Samo še nekaj stopnic nas je ločilo do spusta. Vsi smo se spustili, tudi tisti, ki so se najbolj bali. Čisto majčkene otroke so vzeli v tandem zdravniki, učiteljice ali eden od staršev. Ko smo vsi prispeli na dno in se slekli iz oprave, nas je že čakalo kosilo.

Po kosilu smo počakali avtobus, in ko smo ga zagledali, smo se razveselili odhoda domov. Bili smo namreč zelo utrujeni. Čisto nov in zelo udoben avtobus nas je odpeljal proti Pediatrični kliniki, vmes smo se ustavili v Kranju in se tam poslovili od nekaj prijateljev. Ob prihodu pred Pediatrično kliniko smo vzeli svoje stvari in pozdravili svoje starše. V solzah (ne pretiravamo) smo se poslovili od prijateljev, še posebej od najstarejših, saj je bil zanje to zadnji tabor.

To je bil 18. Tabor sonca in radosti, to pomeni že 18 vikendov, 36 dni, 864 ur in nešteto čudovitih spominov.

Se vidimo naslednje leto!

Hana, Petra, Tamara

Mojca Topić
junij 2018

Majska poezija

Mesec maj je mesec cvetočih trav, sonca, nežnosti in poezije. Pesnili smo tudi mi.

Maja vse cveti,

zelo lepo diši.

Včasih pa nas tudi dež namoči.

Nejc, 2. razred

 

Čebelice letijo,

na cvetkah posedijo

in med nam naredijo.

Vita, 3. razred

 

Mak, ivanjščica, zlatica

na travniku se sončijo,

jih veter guga,

da nam zadišijo.

Jan, 5. razred

Jan, 5. razred

Mojca Topić
maj  2018

Dinozavri in fosili

Dinozavri

Jan obožuje dinozavre. Za govorni nastop v svoji šoli si je izbral dinozavre. Iz raznih knjig in s svetovnega spleta je izbral veliko zanimivosti o dinozavrih, ki jih je že predstavil svojim sošolcem.

Nekaj utrinkov:

Znanstveniki so ugotovili, da so imeli dinozavri zelo majhne lobanje in zato seveda tudi majhne možgane. Za primerjavo: brahiozaver  je tehtal 30 ton (kot 30 srednje velikih avtomobilov), njegova lobanja pa je bila velika kot konjska.

Dinozavre lahko razvrstimo med mesojede, rastlinojede in vsejede, pa tudi kopenske, vodne in leteče. In še dvonoge in štirinoge.

Znanstveniki še zdaj niso povsem prepričani, zakaj so dinozavri izumrli. Ena izmed razlag je, da so imeli zelo slabo razvito čutilo za okus. Okusov skoraj niso ločili in zato so v nekem obdobju jedli tudi obilico strupenih rastlin. So pa imeli dinozavri (še posebej mesojedi) odlično razviti čutili za vid in sluh (čeprav niso imeli uhljev).

In kaj so fosili?

Fosili so ostanki odmrlih organizmov okamnelih rastlin in živali, ki so se ohranile v Zemljini skorji,  sedimentih in kamninah.

Tudi v Sloveniji lahko najdemo veliko zanimivih fosilov.

http://www.pms-lj.si/si/o-naravi/fosili/izjemno-najdisce-fosilov-v-sloveniji

Na osnovi fosilnih ostankov arheologi in biologi izdelajo tudi rekonstrukcije pokrajin in različnih obdobij.

Rekonstrukcija zgornjekarbonske pokrajine narejena na osnovi najdb fosilnih rastlin, izkopanih na Grajskem hribu v Ljubljani in drugod v Posavskem hribovju. Avtorica: Barbara Jurkovšek, vir: Prirodoslovni muzej Slovenije

Jan pa si je pri urah likovne umetnosti izdelal svoj fosil.

Jan, 5. razred: Fosil (mentorica Tina Žvab).

Mojca Topić
april 2018

Paraolimpijske igre

V bolnišnični šoli smo imeli letos že 26. bolnišnične olimpijske igre po vrsti. Saj že veste, pomerimo se v prilagojenih športnih disciplinah. In na koncu smo vedno vsi zmagovalci.

Malo pred začetkom naših iger pa so se v Pjongčangu v Južni Koreji zaključile tudi paraolimpijske zimske igre. Zato smo sklenili poučiti se o tem, kaj paraolimpijske igre sploh so.

Paraolimpijske igre so vrhunski športni dogodek, ki se postavlja ob bok olimpijskim igram. Število sodelujočih tekmovalcev in držav narašča. Tudi slovenski športniki se pomerijo tako na poletnih kot tudi na zimskih paraolimpijskih igrah. Paraolimpijske igre vedno potekajo v istem kraju in na istih prizoriščih kot olimpijske igre, vendar nekaj dni pozneje.

Na 12. zimskih paraolimpijskih igrah v Pjongčangu v Južni Koreji je tekmovalo 650 tekmovalcev iz 42 držav. Edini aktivni slovenski udeleženec je bil smučar Jernej Slivnik, ki je bil tudi slovenski zastavonoša.

Na koncu je Jernej Slivnik v paraolimpijskem slalomu dosegel 12. mesto, kar je izvrsten rezultat. Čestitamo!

Več o njegovem dosežku si lahko preberete na tej povezavi:

https://siol.net/sportal/drugi-sporti/mladi-slivnik-v-pjongcangu-do-najboljsega-slovenskega-dosezka-462650

Sicer pa so slovenski paraolimpijci uspešnejši na poletnih paraolimpijskih igrah. Zelo uspešni so bili tudi na zadnjih, ki so bile v Riu. Osvojili so celo nekaj medalj. Čestitamo!

Raziskovali so Jan, Jani, Tamara in Julija.

 

Mojca Topić
marec 2018

Baletka

Postati baletka so sanje skoraj vsake deklice. Tudi Tia bi nekoč rada postala baletka.

Povedala je, da si je že ogledala predstavo Hrestač v SNG Opera in balet. http://www.opera.si/sl/program/predstava/balet/hrestac-bozicna-zgodba/

Zgodba in ples sta se ji zdela pravljična. Pa kostumi tudi, seveda.

Tia pravi, da moraš biti za baletko gibčen, vztrajen, potrpežljiv, prav tako moraš imeti res zelo rad glasbo. Pravi, da se bo morda prihodnje leto vpisala v baletno šolo. Za začetek pa si je prvošolka Tia iz papirja po načrtu izdelala svojo baletko.

Mojca Topić
februar 2018

Ptice v Sloveniji

V mesecu januarju smo se veliko pogovarjali o pticah. Radi bi vam predstavili nekaj svojih ugotovitev.

V Sloveniji živi 388 vrst prostoživečih ptic in še 35 vrst, ki so bile v slovenski prostor vnešene umetno in niso na seznamu prostoživečih ptic. Večina prostoživečih ptic v Sloveniji je zaščitenih. Najredkejše so ptice ujede.

Sezname in opise si lahko ogledate tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_ptic_v_Sloveniji

Ptice pozimi

Zima je za vse živali najtežji letni čas. Ptice oslabijo zaradi mraza in pomanjkanja hrane, zato pogosto postanejo tudi plen drugih lačnih živali.

Nekatere ptice že jeseni odletijo v toplejše kraje. Pravimo jim ptice selivke. Koz zanimivost naj povemo, da so beli štorklji, ki sta se izvalili na Štajerskem, našli v 8.500 km oddaljeni Republiki Južni Afriki.

Lastovica.

Štorklja.

Številne vrste ptic pa prezimujejo v naših krajih. To so ptice stalnice. Pomagamo jim lahko tako, da v krmilnice dajemo hrano (sadje, koruzo, semena). Nikoli ne smemo dajati kruha, ki zmrzne in lahko pticam škodi.

Divji petelin.

Veliki srakoper.

Velika sinica.

Iz lesa smo izdelovali tudi polizdelke – ptičje krmilnice, seveda pa je Jan izdelal še dve ptičici.

Janova ptičja krmilnica.

 

Mojca Topić
januar 2018