Bolnišnične olimpijske igre

Ja, res je. Za nami so že 28. bolnišnične igre. Letos smo jih na naših oddelkih izpeljali v prav posebni obliki, trajale so kar dva dneva. Želeli smo, da bi tekmovali vsi naš učenci kljub vsem zdravstvenim preprekam. In so.

Pomerili so se v klasičnih olimpijskih disciplinah: tobogan bowling, met na koš in pikado. Tekmovali so zavzeto, odločno in pošteno. Nekaterim so pomagale mame, drugim sestre ali pa vzgojiteljica. Vse pomočnice so se v igrah preizkusile tudi same.

Saj poznate naš moto. Zmagovalci so vsi, ki sodelujejo in se trudijo!

Poglejte si nekaj utrinkov.

Zbrali smo tudi nekaj izjav.

1. Daj no, mami, saj znaš. Potrudi se!
2. Tiho bodi, dializni aparat, ne cvili. Zdaj nimam časa zate!
3. A je že konec? Jaz bi še!
4. Čisto prava medalja? Zame?
5. Letos se mi pa ne zdijo tako težke igre. Tokrat mora pasti zlata!

 

Ko smo v petek zaključili tekmovanja, smo lahko razglasili tudi rezultate:
1. Jan, 6. razred
2. Anja, 2. razred
3. Tilen, 4 leta

 

ČESTITKE VSEM TEKMOVALKAM IN TEKMOVALCEM!

Se vidimo prihodnje leto!

Mojca Topić
marec 2019

Čarobna bitja

Čarobna bitja so vse okoli nas. Lahko so prijazna, zelo prijazna, včasih tudi ne tako zelo prijazna.
Prvošolko Anjo na dializo vedno spremlja njena zelo prijazna samorogica Rozi. Ker Anji vliva pogum in jo tolaži, jo je izdelala še iz papirja. Pravi, da je to kip njene samorogice Rozi.

Samorogica Rozi Anji ves čas hodi po glavi, tudi kadar slika in se uči, kako se mešajo barve. Ko je naslikala to čudovito mavrico, se je takoj domislila, da je to dom njene samorogice Rozi. In je postal …

Šestošolec Jan obožuje vsa mogoča čarobna bitja. V mesecu februarju je bral knjigo Roalda Dahla Čarovnice. Pravi, da je napeto in zabavno branje. Najljubši citat iz knjige: »Karkoli že si, kakršenkoli že si, ni pomembno. Pomembno je, da te ima nekdo rad.«
Seveda je moral svojo čarovnico tudi narisati. Ampak Janova čarovnica je zelo prijazna in ima rada otroke, ni kot tiste vešče iz knjige.

Mojca Topić
februar 2019

Živali ob Ljubljanici

Ljubljanica je lena zelena reka, ki se vije skozi Ljubljano. Hkrati pa je zelo zanimiva, saj je ponikalnica in je znana kot reka s sedmih imeni. Izliva se v Savo. Ljubljanica je bila tudi zgodovinsko zelo pomembna reka, saj so potapljači v njej našli zanimive najdbe iz različnih zgodovinskih obdobij. Več o tem si lahko preberete na strani:

http://www.dedi.si/dediscina/327-arheoloske-najdbe-iz-ljubljanice.

Lahko pa greste tudi v Prirodoslovni muzej Slovenije in si najdbe tam tudi ogledate. Jaz sem si jih že.

Kadar sem sprejet v bolnišnico, se pogosto sprehajamo ob Ljubljanici. Opazil sem, da v njej in ob njej živijo zelo zanimive živali. Poleg rac, seveda. Sklenil sem malo raziskati te živali in odkril sem tole:

NUTRIJA ALI BOBROVKA

 

Spada med rastlinojede glodavce. Sprehajalci jo pogosto zamenjajo za podgano. Pa ni! Samo po videzu spominja nanjo. Živi skoraj po vsem svetu, v vodi ali ob vodi. Tehta od 5 do 9 kilogramov in meri od 40 do 60 centimetrov (brez repa). Rep je dolg še dodatnih 30 do 45 centimetrov. Nutrija je poraščena z gosto, tršato dlako temnorjave barve. Posebnost nutrije so živo oranžni sekalci ter plavalna kožica na nogah.

V Sloveniji so nutrije prvič opazili okoli leta 1936 pri Mariboru. Gojili so jih na farmah zaradi kožuhov. Taka farma je bila tudi na Ljubljanskem barju. Od tam so pobegnile tudi v Ljubljanico. Okolje jim je zelo ustrezalo in so se zelo razmnožile. Zdaj spadajo med invazivne tujerodne vrste. Ribiči nutrij ne preganjajo, ker so neškodljive in nenevarne. Za sprehajalce ob Ljubljanici so pogosto prava paša za oči. Še posebej spomladi, ko imajo prikupne mladičke.

NAVADNI MOČERAD

Navadni ali repati močerad je dvoživka. In ja, živi ob Ljubljanici. Zraste do 20 centimetrov. Dokaz so priložene fotografije. Tale je 25. decembra pozabil, da je zima, ker je bil lep sončen dan, in se je sprehajal po potki. Uboge živali so že čisto zmešane zaradi vse teh podnebnih sprememb. Na hrbtu in bokih ima rumene lise. Močerad ima rad mokra tla. Po telesu ima strupene žleze, rumeno-črna je seveda opozorilna barva. Človeku ni nevaren, razen če pride v stik z očmi ali usti. Ličinke se razvijajo v telesu samice. Doživi pa lahko tudi do 20 let.

Avtor besedila in ilustracij: Jan, 6. razred.

Mojca Topič
januar 2019

Ljudje, prižgimo luč!

December je najtemnejši mesec v letu, zato si prižigamo lučke in svečke. Mi pa smo se pogovarjali o pesmi Ljudje, prižgimo luč. Pesem pa ima še poseben čar v izvirni deklamaciji Frana Milčinskega Ježka.

https://www.youtube.com/watch?v=6WSqmcW8DNI

  1. Milčinski Ježek: LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Iz oken vsake hiše
naj prek dežel in mej
srebrno cesto riše,
da bomo šli po njej.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Za otroke naše male:
ko njihov bo ta svet,
naj vrt jim bo, ne skale,
kot bil milijon je let.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati,
da bodo – kdove odkod –
utrujeni soldati
domov spet našli pot.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

Tisočero luči (foto: M. Topić)

Učenci in dijaki so odgovarjali na vprašanje: Kaj je LUČ v pesmi?

LUČ je, da nam je svetlo.

Kadar je LUČ, nas ni strah.

LUČ pomeni, da izgine sovraštvo.

Če je LUČ, vidimo.

LUČ v srcih je ljubezen. Človeška toplina.

Če nam sveti LUČ, si vidimo obraze.

Kadar je tema, mi mami prižge LUČ, pa je.

Mojca Topić
december 2018

 

Knjižni molj

Veste, kdo je knjižni molj?

Knjižni molj
Jan, 6. razred

Knjižni molj (Angleži pa nimajo molja, ampak črva – book worm) je nekdo, ki ZELO rad prebira knjige. Lahko se štejem med nje. Torej sem jaz, Jan, knjižni molj.

Zelo rad berem, najraje smešne in napete zgodbe. V zadnjem času sem prebiral zbirko pisatelja Primoža Suhadolčana Živalske novice 1, 2 in 3. Ker imam tudi ZELO rad živali, so mi bile te knjige pisane na kožo.

Živalske novice

Priporočam vam, da jih preberete. Ob njih se boste zabavali, se krohotali, včasih pa se tudi malo zamislili. Knjige so napisane kot zbirke časopisnih člankov o živalih. Nekatere so zelo smešne, druge pa ne. Lahko bi rekel, da so podobne basnim, ker imajo živali človeške lastnosti. Dobre in slabe. Vse zgodbe pa so zelo prijazne. Knjige imajo tudi zelo zabavne črno-bele ilustracije ilustratorja Aleša Hrovata. Podobne so stripom in lepo dopolnjujejo novice. Najzabavnejše novice so Kako naučiš kuro znesti jajce, Lakota napada in Zver v kopalnici. Vse pa premaga Kako naučiš kuro znesti jajce. Ob njej sem se tako krohotal, da so mi tekle solze. Všeč sta mi bili Primoževa vztrajnost in domiselnost. Ker kure pač ne moreš učiti nesti jajc. To naredijo same, ko se za to odločijo.

Živalske novice vam priporočam, čeprav niste knjižni molji. Mogoče pa postanete prav zaradi njih in se tudi vi znajdete v živalskih novicah.

Jan, 6. razred

Mojca Topić
november 2018

 

Jesen

Čisto tiho in skrivaj je prišla v naš kraj.
Barvic brez števila nosi in na liste jih trosi.

Mira Voglar

Ja, uganili ste, to je jesen.

Oktober je pravi jesenski mesec. Uživamo v toplem jesenskem soncu in melodiji šelestenja odpadlega listja. Narava se umiri in pripravlja na zimski počitek.

Prebirali smo slikanico Gospa Jesen avtorice Žive Viviane Doria in se pogovarjali, kako se narava spreminja, umirja, in čemu je tako.

Še preden pa se narava povsem umiri in zaspi, nas zasuje s toplimi živopisnimi barvami. Skušali smo jih poustvariti tudi mi.

Martina, 4. r

Anja, 1. r

Ariola, 1. r

Seveda pa ob koncu meseca oktobra že tradicionalno povsod izrezujemo in krasimo buče. Mi pa smo prijazne buče in duhce izrezovali kar iz papirja.

Mojca Topić
oktober 2018