Plakat o epilepsiji

PLAKAT

V naši učilnici je že nekaj časa visel plakat, ki je prikazoval znane ljudi z epilepsijo, eno najpogostejših nevroloških obolenj. Ogledovali so si ga otroci in starši, s posebnim zanimanjem pa tudi mladostniki.
Ni lahko sprejeti novice, da si zbolel za kronično boleznijo. Tovrsten plakat, na katerem so podobe svetovno znanih, izjemno ustvarjalnih in uspešnih ljudi s prav tako boleznijo, kot so jo odkrili pri tebi, lahko vsaj malo pripomore k izboljšanju samopodobe.
No, plakat je bil potreben prenove, zato so ga naši učenci pod vodstvom učiteljice Tine pri likovni umetnosti osvežili.

Družabne igre

Da bi čas v bolnišnici hitreje minil, pogosto igramo družabne igre. Šolarji še posebej radi igrajo igre, ki so jih izdelali otroci otrokom.

V ustvarjalnih delavnicah smo izdelali družabni igri tri v vrsto in spomin. Tri v vrsto je igra, kjer se med seboj pomerijo čebelice in pikapolonice. Izdelane so iz kamenčkov. Zmaga tisti, ki prvi uspe vodoravno, navpično ali pa diagonalno postaviti tri figurice v vrsto.

Spomin smo izdelali tako, da smo na notranjo stran plastičnih pokrovčkov narisali živalske pare. Pravila pa zagotovo poznate: sličice položimo na mizo, da niso vidne. Zmagovalec je tisti, ki uspe poiskati več parov.

Da bi bili igri lepo pospravljeni,  smo izdelali še škatlo.

Haiku

Haiku prihaja z Japonske in je kratko trivrstično poetično sporočilo. V prvi vrstici je 5, v drugi 7 in v tretji spet 5 zlogov. Med poezijo smo nanizali nekaj japonskih pisnih znakov.

Morda ne marate poezije, pa vseeno preberite, saj so se mladostniki zelo potrudili. Saj veste, začetek šolskega leta, pa te že morijo s poezijo …

Še drobno navodilo: preberite sporočilo, zaprite oči in si predstavljajte, kar ste prebrali.

Listje rumeni,

šola se spet začenja –

oh, bom trpela.

Mateja, 17 let

 


Razred je tiho –

na klopi njegov srček –

dobim odgovor.

Polona, 16 let

 

 

Žrebiček skače

na travniku pod vasjo

poleg matere.

Domen, 17 let

 

Čebela brenči,

sonček boža rožice –

zunaj je toplo.

Tam nekaj slišim –

glasovi v daljavi –

morda pa ni nič.

 

Telefon zvoni,

računalnik je vključen –

to je moderno.

Včasih si vesel,

včasih ne vidiš poti –

ampak vse bo prav.

Ana, 15 let