Znanstival ali radovednost ne pozna meja

Zadnji vikend v maju je bilo dogajanje v središču naše prestolnice zelo pestro. Od petka, 27. 05., do nedelje, 29. 05., je Hiša eksperimentov organizirala že 13. Znanstival.

Že v petek dopoldan je radovednost premagala tudi učence Bolnišnične šole. Sprehodili smo se do centra Ljubljane, kjer je bilo zbranih že veliko otrok, mladostnikov in tudi odraslih, ki se niso mogli upreti želji po raziskovanju in ustvarjanju.

Z učenci Bolnišnične šole smo se najprej ustavili na Prešernovem trgu. V delavnici z naslovom Sonetologija smo se lahko prepričali, kako zabavno, zanimivo in poučno je prepletanje glasbe, pesništva in poskusov. Soneti so bili podlaga za izvedbo raznovrstnih poskusov, ki jih je prikazal dr. Miha Kos. Dodatno pa jih je s hudomušnimi pesmimi popestril še Adi Smolar.

Na Petkovškovem nabrežju smo ob različnih optičnih iluzijah preverili, ali je tisto, kar vidimo, tudi resnično. Največji izziv, v katerem so se pogumno preizkusili tudi naši učenci, pa je zagotovo bila hoja po črti z zamenjanimi očesi. Bilo je težko, ampak tudi zabavno. In moramo se pohvaliti – bili smo zelo uspešni!

Pot nas je vodila do Mesarskega mostu, kjer je gospod Derek Fish povezal šport z znanostjo. Čeprav sami nismo bili dovolj pogumni, da bi sodelovali pri poskusih, pa smo jih vseeno opazovali z zanimanjem in radovednostjo.

Na koncu smo se ustavili še pred Mestno hišo. Delavnica z naslovom Elektrilogija je poskrbela, da se je trg še dodatno razsvetlil in zažarel.

Dopoldne v središču Ljubljane je zelo hitro minilo in že je bil čas kosila. Ker pa Znanstival ponuja še mnogo delavnic, dogodivščin in izzivov, ki si jih nismo uspeli ogledati ali jih preizkusiti, so učenci povedali, da se bodo, če bo le mogoče, čez vikend skupaj s svojimi družinami odpravili nadalje raziskovat in širit svoja obzorja.

Tjaša Zver

Hitimo koncu šolskega leta naproti

Naši dnevi se na koledarju in v življenjskem vsakdanu kaj hitro obračajo in nam vsak dan dajejo vedeti, da drvimo koncu šolskega leta naproti. A pred zadnjo piko na i moramo še  marsikaj postoriti, se še kar velik zalogaj učne snovi naučiti, tudi kakšen preizkus znanja rešiti in se z recitalom pesemskih vrstic obogatiti.

Učenci so odpisali nacionalno preverjanje znanja, dijaki pa se v teh dneh preizkušajo na poklicni in splošni maturi. Ob vsem tem nas bodo kmalu dohiteli tudi dnevi dejavnosti. V juniju bo potekal športni dan Igre z žogo, s kulturnim dnem Slovenija praznuje bomo zaključili praznovanje 70-letnice bolnišničnega šolskega delovanja, zaznamovali konec šolskega leta in počastili dan državnosti. V okviru tehniškega dne Likovni eksperimenti, ki je na našem bolnišničnem šolskem koledarju zadnji dan dejavnosti, pa je že iz naslova razbrati, da se bomo prepuščali umetniškemu navdihu in eksperimentiranju.

Juhej, veselo, pogumno in uspešno naprej!

Manja Žugman

Mi nismo kar tako, tudi grafitarji smo

Beseda grafit izhaja iz italijanske besede graffito. Pomeni podobo ali napis, ki nastane s strganjem po trdi površini (iz graffiare = praskati).

Pravzaprav je grafit  risbanapis ali slika na javni površini, narejen s kredo, ogljem ali sprejem. Značilen je za subkulturo velikih mest in pogosto vsebuje politična sporočila oz. uporniški odnos do socialnih norm. Pogosto razbija monotonost urbanega javnega prostora in na drugačen način opozarja na npr. namen ali posebnost objekta, aktualnosti v družbi, prostoru, včasih tudi na humoren in nevsakdanji način.

Grafiti obstajajo že tisoče let in prav tako dolgo se poraja diskusijaali so umetnost ali vandalizem. Nekateri ljudje verjamejo, da so grafiti vandalizem, ker jih vidijo kot uničevanje tuje lastnine. Eden glavnih argumentov je ta, da naj bi bila umetnost narejena na lastnikovi posesti z njegovim dovoljenjem, če le to ta želi. Samo izražanje ne bi smelo biti uničevanje tuje lastnine. Drugi pa pravijo, da je ilegalnost del te ulične umetnosti, del umetnikovega izražanja, podobno kot punk rock in skateboarderji – grafiti so del subkulture, ki se upira in se izraža bolj kot neki odraz.

Primer Berlinskega zidu pa danes velja za največje platno z grafiti na svetu. Leta 1980 je bil zid prenovljen, tokrat zgrajen v višini štirih metrov. Na njem so ustvarjali umetniki celega sveta. Porisan je bil le zahodni del zidu, vzhodni del pa je zaradi prepovedi približevanja ostajal siv. Leta 1990 so bili v Berlin povabljeni umetniki celega sveta, da so porisali še prazni vzhodni del kot prikaz družbe svetlejšo prihodnost. V Ljubljani pa so prvi grafiti povezani z akcijami Osvobodilne fronte med drugo svetovno vojno. Ceste so bile zasute z lističi OF in stene popolnoma popisane. Drugi val grafitiranja je sledil v 70-ih letih z uporniškim pankom. Takrat so grafitarje preganjali, tudi zapirali in pretepali.

Lahko pa ustvarjate svoje notranje grafite, ki lahko olepšajo steno vaše sobe, vas navdihnejo s kakšnim zanimivim vzorcem ali napisom. Združevanje različnih stilov in barvno eksperimentiranje je lahko svojstven umetniški izraz. Zanimivo je, če jih združimo na eno steno ali pa posamezne »zgodbe« razdelimo po prostorih.

V bolnišnični šoli nismo kar tako – tudi grafitarji smo!

Andreja Gumilar

 

Umetnina meseca marca 2022

Preplet koncentričnih krogov v odtenkih toplih barv. Kroge sestavljajo verižno nanizane barvne pike. Četudi gre za geometrijske like, ti niso naslikani z geometrijsko natančnostjo. Te netočnosti dajejo sliki živost in dinamičnost.

Avtorica umetnine je sodobna brazilska umetnica Beatriz Milhalez. Ustvarja umetnine velikih dimenzij in intenzivnih barv. Njena dela navdihujejo narava in oblike, ki jih najdemo v njej.

Z uporabo geometrijskega jezika avtorica ustvarja abstraktne in barvite podobe, ki včasih spominjajo na mandale.

 

Pri oblikovanju skice reprodukcije se je najprej pomudila devetošolka Lana. Z geotrikotnikom, ravnilom in šestilom je prenesla kompozicijo na večji format papirja in predala umetnino devetošolki Anni. Slednja je pričela z barvanjem ozadja v različnih oranžnorumenih odtenkih. Delo je čez nekaj dni nadaljevala devetošolka Zoja, ki je pograbila unikaten slikarski pripomoček – paličico za ušesa in z njim pričela nanašati prve barvne pike. S pikami je nato nadaljevala tudi dijakinja Lara. Zaključno delo te pikčaste umetnine meseca pa je ponovno opravila naša Tamara, ki je v letošnjem šolskem letu ogromno prispevala k številnim umetninam meseca. Tudi tokrat je s prijaznim nasmeškom sprejela izziv in dopolnila manjkajoče delčke celote.

Serpentina iz mnogoterih pik.

 

Brazilski pregovor pravi: »Naglica je sovražnik popolnosti«. Vseh pet ustvarjalk ni vodila naglica, temveč ljubezen do ustvarjanja in umetnosti. Pa tudi s popolnostjo se nismo ukvarjale, saj nas ravno netočnosti in raznolikost delajo edinstvene; pa naj gre za slike ali osebe. Torej brez naglice in popolnosti počasi stopajmo v sončne dni, ki so pred nami.

Tina Žvab
marec 2022

 

Tkemo in bogatimo medsebojne vezi

Ob praznovanju 70-letnice bolnišničnega šolskega delovanja v Ljubljani smo se v bolnišnični šoli odločili, da bomo sodelovali tudi z našo matično šolo OŠ Ledina.
V preteklih tednih smo se uspešno povezovali in naša znanja dopolnjevali. Bolnišnične učiteljice so obiskovale oddelke na matični šoli in tamkaj učencem predstavljale bolnišnično šolsko delo. Malim radovednežem so pripovedovale o tem, kako poteka šolski dan njihovih vrstnikov izza bolnišničnih zidov, prav tako pa so temu dodale še mnoge druge vsebine, kot so dnevi dejavnosti v bolnišnici in številni drugi projekti, ki so spremljevalci rednega pouka v šolskem letu. Učenci na matični šoli so spoznavali bolnišnične oddelke in mnoge bolezni, ki pestijo otroke in mladostnike. Pridno so si ogledovali filmček, ki smo ga posneli ob 70-letnici Bolnišnična šola se predstavi ter v njem predstavili bolnišnične oddelke. Učenci matične šole so se lahko preizkušali še v naši posebni in bolnim učencem prilagojeni športni disciplini tobogan bowlingu, učiteljica Mojca Topić pa je dodala, da so se tako ne le razmigali, ampak se seznanili tudi z načelom: »Četudi smo drugačni, zmoremo.« Učenci matične šole so bili lepo vodljivi, zelo zvedavi, učiteljicam so postavljali veliko najrazličnejših vprašanj in pripovedovali tudi o svojih izkušnjah. Med drugim jih je zanimalo, kakšna je hrana v bolnišnici, prav tako pa, če se tudi v bolnišnici najde kakšen učenec, ki pa si šole ne želi obiskovati.
Učenci, ki so bili deležni obiska učiteljice Tanje Babnik, so preizkusili še pripomoček za gibanje, invalidski voziček, posebnosti dela na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča pa so spoznali še z ogledom dveh filmov Svet je lep in Luka se predstavi.
Učenci so spoznavali in preizkusili tudi najrazličnejše sprostitvene tehnike, dihalne vaje, masažo prstov in še kaj … Učiteljice bolnišnične šole so s svojimi predstavitvami v matične razrede vnesle veliko privlačnih in zanimivih ter poučnih vsebin, veliko dinamike in pozitivne energije. Mladim so predale vedenje, kako pomembna je šola in kako zelo pomembno je zdravje. Učenci so bili vseskozi aktivni, zvedavi, razmišljujoči, svojo tenkočutnost pa so v obliki dobrih želja po zdravju in čimprejšnjem okrevanju prelili tudi na papir in srčnost ter toplino prenesli svojim vrstnikom v bolnišnici.

Manja Žugman